Dolgoživost

SSKJ2 dolgoživost definira kot značilnost dolgoživega. Pridevnik dolgoživ -a -o pa Pravopis razloži z zvezo ki živi dolgo.

Da bi videla, kako ljudje razumejo dolgoživost, sem o njej pobarala nekaj prijateljev. Večini beseda v misli prikliče dolgo, polno življenje z ljudmi, ki jih imamo radi in oni nas. Za dolgoživost se jim zdijo pomembni življenjska moč, volja, zdrava hrana, gibanje, prava mera počitka, pa tudi sposobnost, da sprejmeš življenje tako, kot je.

Svoj delež seveda prida še posameznikova genetska zasnova. Zanimivo je, da beseda dolgoživost sama po sebi ne vključuje pomena biti zdrav in vitalen do poznih let, jo pa tako razume večina vprašanih. Le redkim med njimi beseda asociira na težave, ki pridejo s starostjo.

Meni pa se za zdravo dolgoživost zdi ključnega pomena še nekaj, to je, da se naučiš kak problem enostavno vreči čez ramo pa da si privoščiš kako majhno kršitev družbenih norm sem in tja, ker to dela človeka živega. Da si vseživljenjsko otroško razigran, kajti sicer je lahko dolgoživost sila dolgočasna.

Dolgožive so nekatere literarne, likovne, glasbene idr. umetniške stvaritve. Skupno jim je, da imajo zaradi svojega močnega vpliva na ljudi v sebi zmožnost postati brezčasne.

Dolgožive so nekatere živalske vrste, kot so želve in ena od vrst morskih školjk, ali rastline – sekvoja, denimo, ki lahko doseže starost več tisoč let. Drevesa so krasen primer dolgoživosti. Nekaj najlepšega je videti parobek stare oljke, ki na pogled nima več življenja, potem pa na pomlad iz njega poženejo mlade vejice in listi. Ta pojav lahko opišemo z besedo trdoživost. To pa je lastnost, ki jo zagotovo imajo ljudje z dolgim življenjem.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Danila Zuljan Kumar.