Komisarka

Feminativ komisarka ima v slovenščini – pričakovano – precej krajšo zgodovino kot njegova moškospolska podstava komisar. Ta je izpričan že pri Trubarju (1562), kjer označuje posebne cesarske odposlance na zasedanjih državnih stanov.

Še širšo rabo izraza komisar najdemo v Hipolitovem slovarju (1711–1712), kjer označuje v prvi vrsti sodnika, ki ga višja instanca pošlje razsojat v neki zadevi, zlasti v primerih glede povrnitve škode, pa tudi »nabiralca« vojakov – pomen, ki je pred tem izpričan že v Kastelec-Vorenčevem slovarju (1680–1710).

Prekmurski knjižni jezik je v 19. stoletju za komisarja poznal enak pomen kot Trubar, »kraljevi odposlanec«, Pleteršnikov slovar konec 19. stoletja pa je njegov status znižal v »neko vrsto uradnika«.

Ženska oblika komisarka se je nasprotno v virih pojavila šele konec 19. stoletja, glede na izpričane pomene komisarja in zgodovinske okoliščine pričakovano, čeprav lahko (vsaj pod vplivom slavne Dumasove Milady) domnevamo, da so tudi v preteklih stoletjih ženske opravljale različna poslanstva po nalogu vladarjev … le da so bila ta bolj neformalnega, prikritega značaja.

Tudi konec 19. stoletja je izraz komisarka označeval le »komisarjevo ženo« in šele s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika v drugi polovici 20. stoletja postal pravi ženskospolski vzporednik komisarju. Ima pa komisarka prednost pred nekaterimi drugimi novejšimi feminativi za poklice, kot sta na primer matematičarka/matematikarica in dekanka/dekanja/dekanica, in sicer, da se skozi svojo nekaj več kot stoletno zgodovino pojavlja skoraj izključno v tej obliki, s pripono -ka.

Tako je bila slovenskim odločevalcem ob izbiri slovenskega predstavnika oziroma predstavnice v evropski komisiji prihranjena vsaj jezikovna dilema, kako to funkcijo pravilno poimenovati.

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Alenka Jelovšek.