Kazen

Znano je, da so zaznavni premiki človeške družbe v smeri napredka, plemenitosti, ljubezni, razuma temeljili tudi na kršenju takih in drugačnih pravil oziroma zmožnosti upora proti avtoritarni moči. Po drugi strani je slepo izpolnjevanje ukazov, dolžnosti kdaj že privedlo do katastrofe.Vendarle je po inerciji ubogljivost splošno sprejeta vrednota, kršenje pravil pa zahteva ukrepe – kazni.

Iz Slovenskega etimološkega slovarja M. Snoja izvemo, da je beseda kazen prvotno pomenila »kar je izrečeno, kar se izreče«, danes pa (po SSKJ2) pomeni »kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev«, »dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe« in v pravu »ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška«. Beseda kazen je tudi sestavina frazemov, na primer kazen ne uide komu, in pregovorov, na primer kazen mora biti vzgojna.

In namen kazni? Tako nepričakovane, spontano določene kot tudi z zakonom, pravilnikom vnaprej predvidene kazni delujejo po principu vcepljanja strahu in sramu, čustev, ki naj bi v (bodočem) kršilcu zavrla vzgib za (vnovično) kršenje pravil. Sledenje včasih bolj, včasih manj jasnim in smiselnim pravilom je torej pogojeno z grožnjo, katere morebitna uresničitev bi v nas vzbudila strah in sram. A morda bi lahko človek vse dolžnosti izpolnjeval brez prisile, če bi bilo njegovo delovanje vselej uglašeno z njegovim bitjem, poslanstvom in notranjimi etičnimi smernicami. Ni nemogoče, da bi zadovoljen, družbeno realiziran posameznik dogovore in smiselna družbena pravila avtomatično spoštoval in jim sledil.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: Špela Petric Žižić.