Pozívnik

Čeprav so bili prvi pozivniki v uporabi že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, sprva v ameriških bolnišnicah med zdravniki in reševalci, nato pa še v drugih poklicih, kjer je potrebna stalna dosegljivost, in je njihova priljubljenost močno narasla v 80. in 90. letih, pa ta beseda relativno dolgo ni bila vključena v Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Ne besede pozivnik ne njene sopomenke pager v prvi izdaji slovarja ni, ju pa vsebuje Slovenski pravopis, ki pager označuje s področnima oznakama pošta in radiotehnika. Obe besedi sta pomensko razloženi v Slovarju novejšega besedja, ki vsebuje besedje, ki se je v slovenščini pojavilo ali uveljavilo po letu 1991. V njem sta pozivnik in pager razložena kot »žepni sprejemnik za osebne klice«, eden izmed avtentičnih zgledov rabe besede pager v tem slovarju pa je zelo poveden: Z vzponom mobilne telefonije so pagerji zastarali in dejavnost je konec devetdesetih ugasnila, saj priča o tem, da so bili pozivniki na prelomu tisočletja že v zatonu. Besede se v jeziku ohranijo tudi po tem, ko predmeti, ki jih poimenujejo, postanejo neuporabni ali pozabljeni. Besedi disketa in rovaš to dokazujeta.

Pozivnik in pager zdaj imata svoje mesto v slovenskem knjižnem jeziku, v rabi tudi obstaja še več sopomenskih poimenovanj, na primer beeper, piskač, sprejemnik osebnega klica. Vendar pa verjetno pozivnik nikoli več ne bo to, kar je bil do septembra 2024: majhna, uporabna prenosna naprava za prejemanje kratkih sporočil. Čez noč je postal tehnološko orožje in s tem dobil povsem nove konotacije in kolokacije, katerih sestavina je smrtonosnost.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: izr. prof. dr. Nataša Jakop.