Prihodnost

Raziskave jezikoslovke Erike Kržišnik, opravljene pred dvajsetimi oziroma desetimi leti, kažejo, da je v slovenščini čas konceptualiziran kot metafora čas je premikajoči se predmet.

V to polje spada tudi prihodnost, ki jo SSKJ2 razlaga kot 'čas, ki bo prišel' oziroma 'obstoj, stanje česa v tem času'. Torej dinamičnost v nasprotju s statičnostjo poimenovanj tipa bodočnost v nekaterih drugih slovanskih jezikih.

Da smo se pretežno veselili tega, kar prihaja, izpričuje tudi slovarsko ponazarjalno gradivo, po katerem je prihodnost lahko samo boljša, lepa, srečna in seveda svetla.

To odseva upanje povojne, iz ruševin ustvarjene Evrope, njeno (slepo) zaupanje v različne ideologije, prepričanje o enosmernosti človekovega napredka, vero v znanost in neomejen razvoj. Evropocentrični pogled, ki se je kljub opozorilom začel zares krhati šele na prelomu tisočletja. V iztekajoči se prvi četrtini tega stoletja pa se je »krasni novi svet« razgalil v vsej svoji bedi.

Pakt o prihodnosti, v katerem se države članice OZN (ponovno) zavezujejo k multilateralizmu, trajnostnemu razvoju, odpravi revščine in lakote, reformi mednarodnih finančnih ustanov in reformi varnostnega sveta, obenem pa jemljejo v misel prihodnje generacije, je eden izmed poskusov, da bi mednarodna skupnost le poskrbela, da bo prihodnost sploh »prišla«.

Zadnja priložnost za premislek? Da bo čez petdeset let mogoče brskati po korpusih, slovarjih in podobnih izdelkih UI našega časa ter iskati miselni koncept prihodnosti v naših glavah.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Karmen Kenda-Jež.