»Naše gore so bile nekdaj vse opasane z gostimi črnimi gozdovi, ki pa jih je v novejšem času sekira že zelo iztrebila in po veliko krajih spremenila v manjvredno redko hosto.« Tako je bil že leta 1868 v znamenitem delu Domače in tuje živali v podobah za preživetje gozdnega življa, posebno pa divjega petelina, zaskrbljen Fran Erjavec. Ni pretiraval – divji petelin je ena najbolj ogroženih gozdnih ptic v Sloveniji. Zato mu je treba zagotavljati mir in ustrezen življenjski prostor, opozarjajo na zavodu za varstvo narave.

In ta mir si zasluži tudi na grebenu proti Vitrancu, vplivnem območju Triglavskega narodnega parka in območju Natura 2000, kjer so RTC Žičnice Kranjska Gora načrtovale postavitev gondole; ta naj bi nadomestila staro enosedežnico, ki že več let ne deluje.

Zavod za varstvo narave, ki izvaja presojo sprejemljivosti gradnje na zavarovanih območjih in območju Natura 2000, je za gradnjo gondole podal mnenje z blažitvenimi ukrepi, ki bi omogočali ohranitev divjega petelina. Ti so določali omejitve pri načinu in času gradnje, zavarovanje grebena kot strogega naravnega rezervata, preprečitev dostopa obiskovalcev na območje med Vitrancem in Ciprnikom, omejitve obratovanja in svetlobnega onesnaževanja in še nekatere druge. Ker jih investitorju ni uspelo izvesti, zavod v drugem delu postopka ni izdal pozitivnega strokovnega mnenja.

Kranjskogorski žičničarji so se zato odločili za gradnjo štirisedežnice, za katero so gradbeno dovoljenje pridobili že pred leti. Ta projekt bo sicer manj vplival na rastišče te živali, še vedno pa bosta oživitev smučišča in povečan turistični razvoj velika preizkušnja. »Za petelina vsekakor preživetvena preizkušnja,« opozarjajo na zavodu, ki je pri izdaji mnenja upošteval strokovno stališče Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (Dopps).

Tankočutna ptica

Divji petelin, naša največja divja kura, ima na grebenu, ki vodi proti Vitrancu in naprej proti Ciprniku, rastišče in prezimovališče. Občutljiv čas zanj se začenja prav ta čas, od začetka decembra do konca februarja. »Za odrasle in mlade peteline, ki so preživeli poletje in jesen, ko so se hranili pretežno z jagodičjem, je zima težka preizkušnja. Pozimi se divji petelin hrani le z iglicami, ki so zelo malo hranljive, zato zelo varčuje z energijo. Pogosto se pusti zamesti s snegom, ki ga varuje pred mrazom, in v tem zavetju počaka na lepše vreme. Gibanje omeji na minimum. Vsako vznemirjenje v zimskem času zelo poveča porabo energije, in če je takšnih dogodkov preveč, pomladi ne dočaka,« so opisali.

Letni čas, ko se ptički ženijo, je kajpak še pomembnejši in z njim tudi njihova stalna rastišča. Na njih samci svatujejo, tam se samice tudi odzivajo na njihovo petje in si izberejo ženina, nato v bližini odložijo jajca ter v prvih tednih vzrejajo mladiče – kebčke. »Priprave na svatovanje se začnejo na začetku marca, na začetku julija pa so kebčki dovolj veliki, da že zmorejo večje razdalje in niso več vezani samo na okolico rastišča,« opisujejo na zavodu. Ves ta lepi življenjski ciklus pa se lahko skazi ob vsakem najmanjšem vznemirjenju. Tankočutni samec namreč preneha peti že ob najmanjši motnji, tudi samice zapustijo gnezdo, kebčki pa se zaradi nenehnega stresa in obrambnega skrivanja ne morejo zadosti nahraniti in poginejo.

Tudi o tem je pisal že Fran Erjavec v Domačih in tujih živali v podobah (posodobljena izdaja je leta 1995 izšla pri Mladinski knjigi): »Če poči najtanjša suha vejica, sliši to dlje od sto korakov, se z velikim hrupom vzdigne in hitro s perutnicami mahaje leti (Gorenjci pravijo, da plove) naravnost po gozdu. Za tako težek trup prekratke perutnice mu ne dajo daleč leteti, kmalu sede v kako visoko drevo.«

Zaradi nravi te živali, krčenja njenega življenjskega prostora, številnih dejavnosti v naravi, ki povzročajo nemir, podnebnih sprememb ter z njimi večjega števila ujm in dviga temperature in v preteklosti tudi lova na divjega petelina je ta divja kura zelo ogrožena. Na prvi pogled se marsikomu zdi, kot je razmišljala Mateja Kocjan, predstavnica za odnose z javnostmi zavoda za varstvo narave, da en sam petelin že ne more biti tako pomemben, da bi to vplivalo na ustavitev projekta, toda nekatera območja so tako pomembna za vrsto, da pri odločitvi o posegu govorimo tudi o ohranitvi vrste v tistem prostoru. Pa ne le ene. »Divji petelin je tako imenovana indikatorska vrsta, kar pomeni, da če ohranimo razmere, ki omogočajo obstanek divjega petelina, bomo ohranili tudi druge vrste, ki tam živijo,« pravi Mateja Kocjan.

Ranljivi barjanski okarček

Javno mnenje je bilo različno že ob drugih (vsaj na videz) podobnih primerih, ko je bilo treba naravo zavarovati pred velikimi projekti. Eno takšnih neznatnih bitij je barjanski okarček, eden od 15 najbolj ogroženih vrst dnevnih metuljev v Evropi. Da bi ga obvarovali in z njim zavarovane vrste ptic na Ljubljanskem barju ter navsezadnje občutljivo naravno ravnovesje na območju Nature 2000, je pred časom zastal projekt škofljiške obvoznice.

Barjanski okarček je, kot smo pisali v Delu, do leta 1990 raztreseno poseljeval celotno Barje, od leta 2001 pa le še njegov jugovzhodni del. Površina njegovega življenjskega prostora se je predvsem zaradi intenzivnega kmetijstva v manj kot 20 letih zmanjšala za 92 odstotkov, velikost populacije pa za 75 odstotkov. Pred dobrim letom so tega metulja iz družine pisančkov v okviru projekta PoLJUBA začeli spet naseljevati na območju naravnega rezervata Iški morost. Če ga ne bi, bi preprosto izginil. In prav to je bil, ironično, eden od argumentov zagovornikov omenjene cestne povezave – da okarčka tam tako ali tako ni več.

Vetrne elektrarne

Posebno poglavje so tudi vetrne elektrarne, pri katerih zavod za varstvo narave v glavnem ugotavlja, da projekti niso pripravljeni v skladu s smernicami varovanja narave. Najbolj razvpit je bil primer Volovje rebri, kjer naj bi po prvotnih načrtih postavili več deset vetrnic; čez deset let so ga ustavili, saj »investitorju [Elektro Primorska] ni uspelo dokazati, da poseg ne bo imel čezmernih vplivov na beloglavega jastreba, planinskega orla, sršenarja, širokouhega netopirja, gozdnega jereba in evrazijskega risa«, so takrat pojasnili v Doppsu. V tem primeru je o izdaji okoljevarstvenega soglasja odločala Agencija RS za okolje.

Življenje ptic so, denimo, morali upoštevati tudi pri Dravskih elektrarnah Maribor. Na Ojstrici nad Dravogradom so dobile dovoljenje za tri vetrne elektrarne in ne osem, kot so najprej načrtovale. Doppsova študija je namreč pokazala, da je na območju Košenjaka močna populacija koconogih kur, predvsem divjega petelina in gozdnega jereba. Zlasti problematičen je bil, smo poročali v Delu, predel v vršnem delu Košenjaka, ne pa tudi nižje na grebenu, kjer so načrtovali jugovzhodni krak elektrarne. Kot piše na spletni strani dravskih elektrarn, naj bi se gradnja vetrnic začela leta 2023 oziroma 2025.

Ribnik za bukev

Tudi rastline potrebujejo zaveznike. V Ljubljani je bila to 120-letna rdečelistna bukev, ki je bila napoti obnovi operne hiše. Veliko črnila se je prelilo, pojavile so se številne ideje, kako rešiti zavarovano drevo, med njimi je bil tudi predlog, da bi jo presadili, a vlada je naposled sprejela sklep, s katerim je zaradi prevlade javnega interesa dovolila posek. Zavod za varstvo narave je investitorju v skladu z veljavno zakonodajo naložil tako imenovane nadomestne habitate, in sicer sanacijo ribnika v Tivoliju.

»Slovenci se radi pohvalimo, da živimo v zeleni deželi in da je pri nas biodiverziteta izjemna,« je dejala Mateja Kocjan. »Vse to je res, kot tudi da so naši apetiti po lagodnem in modernem življenju vse večji. Tudi s tem pravzaprav ni nič narobe, a le dokler napredek in ugodje ne povzročata tolikšnega dodatnega obremenjevanja narave in njenih izjemnih prebivalcev, da jih privedemo do (lokalnega) izumrtja. Kajti naše življenje je neposredno odvisno od narave.«