Z vrsto se začnemo ukvarjati šele, ko utripa rdeča luč

Izumiranje vrst je naraven proces, ni pa naravna njegova hitrost, saj se je v zadnjih približno 400 letih močno pospešila. Fosili kažejo, da je bila evolucijska – normalna – hitrost izumiranja ena vrsta na 83 let, po letu 1600 pa je izumrla ena vrsta na vsaka tri do štiri leta. Zdaj smo sredi šestega množičnega izumiranja vrst, ki ga bolj kot kadarkoli prej poganjamo ljudje. V Sloveniji vrste izumirajo s hitrostjo, ki je primerljiva s preostalim svetom. Izgubili smo jih že 20 odstotkov, najbolj prizadeti so hrošči in kožekrilci.

Poleg izzivov reševanja vrst imamo v Sloveniji več sistemskih težav. Ena takšnih je, da rdeči seznam ogroženih vrst, ki je osnovno orodje strokovnjakov in politike pri spopadanju z biodiverzitetno krizo, ni bil obnovljen že 30 let, je povedal Al Vrezec z Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) in Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS) na simpoziju V vrtincu sprememb, ki sta ga prejšnji teden organizirala NIB in gibanje Mladi za podnebno pravičnost.

Boris Kryštufek s kustodiata za vretenčarje v PMS je poudaril, da v Sloveniji ni institucije, ki bi vodila evidenco vrst nacionalne biodiverzitete. »Slovenija je predvsem izvajalka direktiv EU brez lastne vizije pri obravnavi nacionalne biodiverzitete. Z neko vrsto se začnemo ukvarjati šele, ko že utripa rdeča luč ali pa je prepozno.« Prirodoslovni muzeji v tujini so v središču aktivnosti na področju ogroženih vrst, slovenski prirodoslovni muzej pa je iz teh izključen. Namesto tega se mora ukvarjati z rešitvijo prostorske problematike, je bil kritičen Kryštufek.

Genomika – glavno orodje naravovarstva v 21. stoletju

Glavno orodje za bolj učinkovito varstvo biotske raznovrstnosti v 21. stoletju je genomika, je povedal Jonathan Coddington, ki je predstavil mednarodni projekt Global genome biodiversity network, največjo zbirko »zamrznjene narave« s sedežem v ameriškem nacionalnem muzeju naravne zgodovine, ki ga vodi Smithsonian Institution. V njej v tekočem dušiku shranjujejo tri milijone vzorcev oziroma 60.000 vrst iz 37 držav. V Sloveniji imamo rastlinsko gensko banko semen kmetijskih rastlin, nimamo pa denimo zbirke živalskih vrst. NIB želi ustanoviti vseslovenski konzorcij in pridobiti denar države za podporo razvoja kriozbirk in genomike za varstvo narave, je povedal Matjaž Kuntner s te ustanove.

V Sloveniji imamo rastlinsko gensko banko semen kmetijskih in drugih pomembnih rastlin, nimamo pa takšne zbirke živalskih vrst. Na fotografiji rastlinska genska banka Kmetijskega inštituta v Ljubljani. FOTO: Leon Vidic/Delo

O izgubljanju biotske pestrosti morskega ekosistema sta spregovorila Lovrenc Lipej in Martina Orlando Bonaca z Morske biološke postaje Piran. V slovenskem morju so doslej zabeležili 2260 vrst, kar je veliko za tako majhno območje. Ogrožajo jih podnebne spremembe, invazivne tujerodne vrste, degradacija in izguba habitatov, onesnaževanje morja ter netrajnostna raba (prelov in prilov), je pojasnil Lipej.

Najhujše je izgubljanje vrst, ki so biogradniki habitatov. To so na primer vrste, ki ustvarjajo morske travnike, vrste, ki gradijo koralne grebene ... Med njimi sta leščur, na katerem lahko najdemo 30 različnih nevretenčarjev in tudi alge, ter sredozemska kamena korala, ki v sebi skriva do sto različnih vrst nevretenčarjev. V zahodnem Mediteranu biogradniki hitro izginjajo, v slovenskem morju so razmere manj kritične, je povedal Lipej.

Jadranski bračič izginil čez noč

Iz celotnega tržaškega zaliva je čez noč izginila vrsta rjave alge jadranski bračič. Še leta 2013 je bila zelo pogosta v Severnem Jadranu, leta 2015 pa v slovenskem morju niso našli niti ene več, je povedala Martina Orlando Bonaca. Jadranski bračič je biogradnik habitata v jadranskem priobalnem pasu. Raziskovalci so postavili hipotezo, da je alga izginila zaradi posledic podnebnih sprememb – a ne toliko zaradi segrevanja vodnih mas, kakor zaradi segrevanja ozračja, zaradi česar so se segrele tudi skale, na katerih je bila pritrjena. »Če hočemo ohraniti, kar v morju še imamo, moramo nehati širiti obalno črto,« je eno od rešitev navedla Orlando Bonacova, in dodala, da je lažje in ceneje ohraniti ekosistem v naravnem okolju kot ga obnoviti.

Lovrenc Lipej je spomnil na pomen zavarovanih območij za varstvo biodiverzitete. Kot primer je navedel spremljanje kolonij sredozemske kamene korale na Mljetu, Brionih, Kornatih in v Črni Gori. Najbolje gre koloniji na Mljetu – tam je največji greben te korale v Sredozemskem morju –, kjer je zavarovana v okviru narodnega parka. Vrsto, ki jo ogrožajo podnebne spremembe, poskušajo povrniti v prvotno stanje tudi v slovenskem morju. Razmišljajo o njenem gojenju v podvodnih izvirih, kjer so manjša temperaturna nihanja.

Pomembna vloga živalskih vrtov

Vlogo živalskih vrtov pri reševanju vrst je poudarila Barbara Mihelič, direktorica živalskega vrta Ljubljana. Moderni živalski vrtovi so združeni v različne zveze, kot je Mednarodna zveza živalskih vrtov, med katere spada tudi ljubljanski živalski vrt. Članom teh zvez je skupno, da se vsi podatki o živalih zbirajo v bazah. Ti so na voljo strokovnjakom, ki si prizadevajo za boljše poznavanje in ohranitev vrst. »Živalski vrtovi ne delamo več kolekcij po tržnem merilu – kaj bo zanimivo za javnost –, ampak se odločamo, kako lahko čim bolj pripomoremo k skupnemu prizadevanju za ohranitev vrst v naravi in za prihodnje generacije,« je dejala Miheličeva.

Ljubljanski živalski vrt s svojo strokovno ekipo sodeluje pri projektu osvežitve populacije risa v Sloveniji. V preteklih letih so donirali splav za gnezdenje pelikanov na Skadarskem jezeru, sofinancirali videomonitoring v centru za beloglave jastrebe v naravnem rezervatu Lago di Cornino, pri paru sibirskih tigrov iz njihovega vrta pa poskušajo z modernim pristopom menjave spolnih partnerjev pomagati k ustrezni genski diverziteti zadnjih osebkov te vrste.