Biti mlad: mozolji, smeh, solze, tesnoba

Se spomnite svojih najstniških dni? Pogledov drugih, za katere si prepričan, da so vedno očitajoči in ocenjujoči, obupnega občutka nerazumevanja in samosti? Mobinga na eni strani, prijateljstva na drugi. Občutka sramu, ker zvečer še vedno stisneš sebi medvedka, čeprav si malo prej pred ogledalom stiskal mozolje? Predstava Biti mlad je za …! šentjurskih osnovnošolcev vas bo prestavila nekaj desetletij nazaj. Kot zaužita magdalenica bo priklicala vse občutke tesnobe s solzami vred. Pa tudi smehom. Ker mladostništvo je celoten paket.

»Ko sem bila mlada, je igral film z naslovom Biti mlad je zajebano! Danes to povemo drugače: 'Biti mlad je izziv', mogoče, ali 'Biti mlad je lahko zelo zahtevno' ali 'Biti mlad je strašno težko, če se tega ne lotiš pravilno'. In tako naprej. Ampak mislim, da so besede iz osemdesetih natančnejše. Biti mlad je zajebano,« je v knjigi, ki nosi znak zlate hruške, zapisala norveška pisateljica Linn Skåber. Po njeni knjigi Čez potok, ne čez most (KUD Sodobnost International, prevod Marija Zlatnar Moe) je učiteljica slovenščine in mentorica Teatra (nade)budnih OŠ Franja Malgaja Šentjur Bojana Potočnik naredila projekt, predstavo, ki jo uprizarjajo štiri devetošolke in trije osmošolci.

V predstavi igrajo Eva Barič, Ivana Bračun, Staša Bukač Zupančič, Ajnur Gak, Tit Jakopič Žolgar, Tobija Lesjak Gradič in Julija Volasko. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Predstava ni pretresljiva zaradi uporabe tu in tam kakšne domnevno sporne besede, ampak zaradi resničnosti. Ko stojijo učenci obrnjeni proti polni dvorani in zaslišiš: »Vesela sem, da imam jaz tesnobo. Moje prijateljice je ne bi zdržale.« Se morda kislo nasmehneš ob izjavi: »Mamo skrbi, da si bom naročala alkohol domov. Pa ne najdem niti telefonske za navadno trgovino.« Potem pa te dotolče: »Odrasli pravijo, da ne rabiš veliko prijateljev. Eden je dovolj. A ima kdo telefonsko številko od Enega?«

Resnične zgodbe

V predstavi igrajo Eva Barič, Ivana Bračun, Staša Bukač Zupančič, Ajnur Gak, Tit Jakopič Žolgar, Tobija Lesjak Gradič in Julija Volasko. Ivana potrjuje, da so zgodbe, ki so jih uprizarjali, dejansko prikaz mladostništva: »Zgodbe v knjigi, po kateri je nastala naša uprizoritev, so pisali najstniki. V njih se vsak dan najdemo. Vidimo sebe kot grde, čeprav nismo. Tudi ta zgodba z denarjem, ki jo igram jaz, je resnična. Ljudje mislijo, da smo vsi enakovredni, čeprav to ne drži.«

Predstava se začne z vprašanji, kako je biti mlad. Igralci odgovarjajo tudi iz publike. Med njimi je tudi Ivana Bračun, ki ob koncu predstave jasno pove: »Politično korekten jezikovni izraz ne bo spremenil družbenih razmer.« FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Prav prizor o denarju in vprašanu pomena denarja v brezplačni javni šoli je odigrala Ivana. Igra dekle, ki nima ničesar oziroma zelo malo, njena mama je pijanka. Njena sošolka in najboljša prijateljica ima opremo za bordanje v vrednosti več kot tisoč evrov. Učiteljica, ki vsak dan razlaga, kako so v razredu vsi enakovredni in enaki, na to pozabi, ko je na vrsti športni dan. Zanj potrebuješ svojo opremo, smučarsko karto, tisti, ki želijo (seveda si tega nihče ne želi, ampak je zgolj vprašanje, ali imaš ali ne), pa se lahko sankajo na hribu za šolo. Ivanina prijateljica takrat vpraša, kje se dobijo tisti, ki se »bomo« sankali, prijateljica bo torej ostala z njo na bližnjem hribu. Pretresljiv je Ivanin govor: »Razumeš zdaj, koliko ljubezni je v dragi opremi za bordanje? Razumeš? Da imaš opremo za 1070 evrov in se namesto tega sankaš s plastično vrečko pod ritjo.«

Tobija je na oder v eni zadnjih scen priskakljal z lesenim konjičkom. Čeprav so najstniki, na pragu odraslosti, so še vedno vsaj malo tudi otroci. Tobija priznava resničnost prizora: »Zares si skoraj ne upamo več biti otroci. Tega nas je, ko odraščamo, sram. Ampak odrasli večkrat rečejo, da to obžalujejo. Da je fino biti otrok.« Tobijo je najbolj pretresla zgodba o komodoški varanki: »Govori o samopodobi najstnikov, sploh deklet. Zdi se mi, da imajo zelo nizko samopodobo. Najstniki se pred drugimi pretvarjajo, da bi izpadli kul. Nismo taki, kot smo v resnici.«

Avtorica predstave Bojana Potočnik: »Dobivali smo se popoldne, ob nedeljah, praznikih. Najbolj noro lahko delaš tam, kjer ni ocen, načrta, kjer imaš samo svobodo. Za gledališke predstave, kot jih delamo mi, v kurikulumu ni prostora.« FOTO: Leon Vidic/Delo

Budni in nade polni

Čeprav predstava brez dlake na jeziku predstavi najstništvo, pa avtorica projekta Bojana Potočnik priznava, kar učenci povedo ob koncu predstave, da vsega ni vključila: »Nekatere scene sem črtala. Feminizma se še nisem upala lotiti, tudi gejevske scene ne, ki je v osnovni šoli čisto spregledana in se o njej molči. Ne gre za to, da si ne bi upala o tem govoriti, ampak nisem želela izpostaviti enega otroka, ki ga okolica ne bi več ločevala od njegove vloge. Žalostno, da čas, pa smo v letu 2023, še ni zrel za to.«

Predstavo so vrstniki zelo dobro sprejeli. A razlike med šolami so. »Na naši šoli so bile kolegice z otroškimi gledališkimi predstavami dvakrat na državnem srečanju, s Teatrom (nade)budnih smo bili že štirikrat. S tem ne vzgajamo samo posameznih generacij igralcev, ampak tudi publiko. To se ne zgodi čez noč, za to smo na naši šoli potrebovali desetletje. Ko smo igrali to isto predstavo za druge šole, smo videli, da je bila publika čisto drugačna. Verjetno je res odvisno, kaj otrokom ponudiš od lastne ustvarjalnosti in na kakšne predstave jih vodiš na kulturnih dnevih. Kaj jim kažeš,« razlaga Potočnikova.

Predstava je nastala po knjigi Čez potok, ne čez most Linn Skåber, uprizarjajo jo štiri devetošolke in trije osmošolci. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Otrok ne smemo podcenjevati. Da primanjkuje predstav prav za obdobje najstništva, priznavajo tudi v gledaliških krogih. Medtem ko v prvem letniku srednje šole že gledajo (ali igrajo) detomorilke, pa leto prej to ni sprejemljivo. Osnovna šola lahko zelo omejuje. A v Teatru (nade)budnih so budni in budijo upanje, da je možno drugače. Vaje so bile tudi pogovori ob piškotih, razmišljanja, včasih tudi burni odzivi učiteljice, ko ni šlo vse po načrtu. »Oni vedo, da jim zaupam, tako kot sem jim na vajah vse naravnost povedala in videla, da jih je tudi malo zabolelo. Ampak gledališča ne more biti brez iskrenosti. Moje in njihove. Ni ga. Čeprav igramo.«

Iniciativa

Učenci so zaključek predstave sami spremenili. Učiteljica je zbolela, vaditi so morali sami. »Mislim, da so se takrat, brez mene, povezali kot skupina. Začutili so, katere stvari v predstavi ne funkcionirajo. In so povedali, da je treba to spremeniti. To se mi zdi največji uspeh. Da mi upajo povedati: 'Tole pa ne gre. To si si doma v svoji dnevni sobi malo narobe predstavljala.' Da so soustvarjalci.«

Razumeš, koliko ljubezni je v opremi za bordanje? FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Tovrstno gledališče ni del predpisanega šolskega prostora. Gledališki klub je sicer izbirni predmet, a Potočnikova opozarja, da učni načrt ne predvideva postavitve celostne predstave, ampak le teorijo, zgodovino gledališča … Vaj za tako predstavo ne moreš stlačiti v eno šolsko uro, ko bi ob vseh obveznih in neobveznih izbirnih predmetih ter interesnih dejavnostih imeli čas vsi učenci, ki niti niso sošolci. »Dobivali smo se popoldne, ob nedeljah, praznikih. Najbolj noro lahko delaš tam, kjer ni ocen, načrta, kjer imaš samo svobodo. Za gledališke predstave, kot jih delamo mi, v kurikulumu ni prostora.«

Žal je vedno manj prostora tudi za uprizarjanje tovrstnih predstav. Ko je začela svojo učiteljsko pot, so lahko v kulturni dom prišli kadarkoli. Vedno so lahko vadili in igrali na pravem odru, kjer se dogaja čarovnija, ki je v neki šolski jedilnici pač ne moreš pričarati. Danes so vsi odri plačljivi. Čeprav predstavo, ki je ne smejo tržiti, odigrajo brezplačno. Še publiko je težko dobiti, ker bi se morale šole na njihovo predstavo pripeljati, avtobusni prevozi so dragi. Pa bi bilo vredno vsakega evra. Že zaradi učencev na odru. Ko bi vrstniki videli, česa vsega so sposobni. Ko vas Ajnur pogleda z odra in vam jasno pove, da ste na šolski predstavi na odru dobili Bosanca, ki ne zna stvari povedati brez naglasa.

Tobija Lesjak Gradič: »Zares si skoraj ne upamo več biti otroci. Tega nas je, ko odraščamo, sram. Ampak odrasli večkrat rečejo, da to obžalujejo. Da je fino biti otrok.« FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Z Ajnurjem se je Potočnikova pogovarjala, kaj lahko vključi v besedilo. »Nimam težav reči, da nisem iz Slovenije, da sem tujec. Sam sem se javil, da bi šel v gledališče, in mi je napisala vlogo. Pa sem tu,« je povedal Ajnur. Potočnikova pa je dodala:

»Nanj sem zelo ponosna, vsi na šoli smo ponosni. Je prvi tujec, ki v zadnjem času v vse večjem številu prihajajo tudi v Šentjur, ki se je opogumil igrati na šolskem odru. Tu so učenci, ki jim slovenščina načeloma leži, on pa se še vedno bori z jezikom. Spopasti se s tem je res težko, zato njemu globok poklon. Hkrati pa je to potrditev zadruge glede integracije. Da se da vključiti celo v gledališče, ampak mora biti iniciativa tudi s tvoje strani.«

Biti mlad resnično ni lahko. Morda je najbolj prava beseda prav ta, ki je tudi v časopisu ne boste videli zapisane. Čeprav bi jo verjetno kdaj morali. Ali kot pove Ivana v predstavi: »Politično korekten jezikovni izraz ne bo spremenil družbenih razmer.« Pa tudi ne občutka biti mlad.