V nadaljevanju preberite:

Veliko svojih zgodb je že zapisal in delil na družbenem omrežju. Piše sočno, pogovorno, tako da zapisi ne bi šli skozi lektorsko sito. A njegova besedila, večinoma gre za vrhunsko satiro, rišejo nasmehe na lica someščanov. »Ko grem skozi mesto, srečujem ljudi, ki se mi smehljajo. Spomnijo se, kar so prebrali. Ljudje me pozdravljajo v smehu. To je dober občutek.« Večinoma svoja besedila deli le med prijatelje. Mnogi imajo danes namreč težave s satiro, svoje nerazumevanje pa izražajo z žaljivkami v zasebnih sporočilih. Medtem ko ene vznemirja s humorjem, druge bega z napovedmi. Kot je ta, da bo župan. O tem je pisal, še preden se je lani začela kampanja in še preden je Celje dobilo novega župana Matijo Kovača. Županska tekma je utrudila tudi podpornike. »Celje se zdi majhno, ampak je kar veliko mesto. Sploh če kolesariš, kot je Matija! Človek je dva meseca kolesaril s tistim vozičkom, jaz pa samo dvakrat po dve uri, pa sem mislil, da bom izdahnil! Če je treba toliko delati, ne bom župan. Ali pa se bom raje s taksijem vozil in skozi okno delil svinčnike. Ne bom rekel, da ne bom župan, ampak malo me je minilo. Mogoče bom župan kakšnega manjšega kraja. Pobereš sto glasov in si.« Zagotovo si je kakšen Celjan zdaj malo oddahnil, ker še vedno ne ve, ali Žiga resno misli ali ne …

Svoje zgodbe vedno začini s humorjem in pristno celjsko govorico, ki jo uporablja tudi, ko piše. Da imaš občutek, da stoji pred tabo in ti pripoveduje. Čeprav zna izvabiti nasmeške, smeh in tudi krohot, pa se zdi, da je vsaj v nekaterih temah bolj žalostni klovn. Denimo takrat, ko ugotavlja, da se je rodil v napačnem času. »Rodil sem se in odraščal v kapitalizmu, odrasel sem in živim v turbokapitalizmu. Absolutno podpišem, če mi nekdo prinese papir, da zdaj umrem, se prestavim in se rodim leta 1964. Po duši sem čisti socialist.