Béla híša

Za devetimi gorami in tisočerimi jezeri na Zahodnem bregu stoji beli grad, obdan z neskončno visoko belo trdnjavo, čez katero ne more nihče. Bela trdnjava je poraščena z belimi trnovimi vrtnicami, vsak, ki bi jo želel preplezati, bi se na trnih porezal in rdečina krvi bi se razlila in belo trdnjavo obarvala rdeče.

V belem gradu živijo spokojno. Ne poznajo prepira, revščine ali lakote. Hrane imajo v izobilju. Toliko, da vsak petek v skupni jedilnici organizirajo obmetavanje z belimi makaroni s sirom. Teh ob petkih porabijo toliko, da dan pred tem prileti dvakrat več letečih preprog z njimi.

V belem gradu so hodniki tako prostrani in dolgi, da ima vsak prebivalec na voljo osebno električno vozilo za prevoz po njih. Sicer je hitrost na vozilih omejena na 20 kilometrov na uro, vendar pa se da z nakupom posebne baterije na črno to zaobiti in hitrost povečati na 40 kilometrov na uro. Cena za to je darovanje črne žrtve, ki se jo da najti le za zidovi bele trdnjave.

V belem gradu se sonca vsi izogibajo, da ne bi ogoreli, čeprav gre prodaja samoporjavitvenih krem na črno za med. Kreme dostavljajo samo ponoči ljudje krive vere na za to posebej izdelanih nevidnih letečih preprogah, ki jih radarji na beli trdnjavi ne zaznajo.

V belem gradu živijo samo beli ljudje z belimi zobmi, vsak prebivalec ima svojega osebnega zobozdravnika. Vsako soboto organizirajo posebno tekmovanje z ogledali, zmagovalec je tisti, ki ima najbolj sijoč odsev beline svojega zobovja. Za nagrado mu je dodeljen osebni mitraljez za samoobrambo ob morebitnem nočnem vdoru črnega človeka od zunaj.

V belem gradu si želi živeti vsak.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Januška Gostenčnik.