Stres

Danes je beseda stres tako močno vpeta v naše življenje, da jo uporabljamo že skoraj podzavestno, pa naj bo to, ko govorimo o zahtevnih službah, osebnih preizkušnjah ali le o preprostih vsakdanjih sitnostih, ki nas pogosto vznemirijo še pred prvo jutranjo kavo. Kljub temu pa smo izraz iz angleškega stress prevzeli šele proti koncu šestdesetih let 20. stoletja. V citatni obliki je živel vse do začetka sedemdesetih let, ko smo mu odpahnili drugi s in ga tako podomačili. Slovenski etimološki slovar poseže z etimologijo besede še globlje: izvor išče v latinskem glagolu distringere, ki je prvotno pomenil »raztegniti« ali »napeti«, kasneje pa tudi »mučiti« in »prezaposliti«. Ne sliši se mikavno.

Druga, dopolnjena izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika razume stres kot »odziv organizma na škodljive (zunanje) vplive«. A v slovarju ta ni zares opredeljen kot nekaj negativnega, čeprav nobeden od nas prav gotovo ne vzklika, ko je pod stresom. Pa vendarle obstaja tudi pozitiven stres. V pradavnini je človek zaradi njega celo preživel. Stres je prepoznaval nevarnost in vzbujal hiter odziv, da se je človek lahko učinkovito ubranil pred krvoločnimi zvermi.

Ampak danes ne bežimo več pred zvermi. Danes so izzivi modernejši. Stres že dlje časa ni več zaveznik, vse bolj ga namreč razumemo kot tihega ubijalca 21. stoletja. Če že drugače ne, pa se vsaj v luči svetovnega dneva duševnega zdravja potrudimo, da ne bo stres obvladoval nas, ampak mi njega.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša).