Adam joka

To je adam, reče cvetličar mimogrede, kot bi rekel, to je nagelj ali pa fikus. Sobna rastlina, nezahtevna, prijazna, ne zraste veliko in raste zelo počasi. Potrebuje pa dosti vode, je edini njegov napotek. Ovije ga v povoskan papir in odnesem ga domov.
Doma mu iščem prostor, kjer bo njegova lepota opazna in kjer bo lahko ponosno širil liste. V predsobi bi bil preveč na udaru, na hodniku je prepih, v dnevni sobi mu najdem elitno mesto na križišču vseh pogledov. Kupim mu celo košaro. Občudujem ga, fotografiram in komaj čakam, da bom pred njim spila prvo jutranjo kavo.

Naslednji dan opazim kapljice na listih. In kapljice pod njimi. Najprej se ustrašim za rastlino, potem za parket. Odnesem ga na ploščice in poiščem nasvet. Na googlu je kup informacij o rastlini Alocasia macrorrhizos (obstaja 120 vrst alokazij), kot se adam imenuje v latinščini. Lahko zraste do pet metrov, poleti je zunaj, ne mara neposrednega sonca, težko prenaša selitve, potrebuje redno gnojenje. Večina zaskrbljenih lastnikov pa se je združila pod vprašanjem, ki muči tudi mene: Zakaj adam joka?
»Zanima me, ali kdo pozna vzrok. Je to kakšna bolezen? Sem ga preveč zalil? Malo prej sem se zbudil in imam na tleh lužo?«

Odgovori so različni: da rastlina joka, ker jo zanemarjamo. Ker smo jo preveč zalili. Ker je to navaden pojav transpiracije oz. gutacije (pri obeh gre za izločanje vode iz rastlin) ali pa zato, ker je bil adam izgnan iz raja (to se nekdo šali, si mislim).

Spet ga prestavim na ploščice. Tam se kapljanje umiri in odnesem ga nazaj na parket. In tako izmenično nekaj dni. Potem pozabim nanj, dokler čez tedne ne ugotovim, da je parket poln svežih in zasušenih madežev. Nekje preberem, da se jok umiri, če zraven posadimo evo. Eve pa nikjer ne najdem. Zato se vedno bolj zdi, da bo adam izgnan tudi iz našega doma.