Žlahtni smradek

Čez eno leto bomo gastronomska prestolnica Evrope, zato se sprašujem, ali smo zreli za funkcijo in ali smo, na primer, dovolj izobrazili vohalni organ, da ločimo med nevarno odurnim smradom in žlahtno smrdečico.

Leta 1981, ko smo vsi (razen Kolinde) svobodno potovali po Evropi, smo si med spominki na Danskem omislili enega od njihovih tipičnih sirov, ki mu ne vem več imena. Čeprav je bil zavit v paketku, je bilo skozi papir kmalu slutiti njegov potencial. Bliže smo bili Jadranu, bolj se je sirni udar oglašal iz prt­ljažnika. Šele malo pred domom sem dojel Hamletov vzklik: Nekaj gnilega je v deželi Danski! Smrad sva prijazno zabrisala v lepo razraščeno robido, upajoč, da bosta flora in favna hvaležno sprejeli dar.
Pozneje sva v zaselku Bjarnahöfen na Islandiji preizkusila fermentirano meso grenlandskega morskega psa, ki bi ugonobil jedca, če bi ga jedel svežega. Islandci ga pod zem­ljo fermentirajo in potem dolgo sušijo na zraku. Prav nič niste zamudili, če si ga niste privoščili. Švedi imajo še veliko bolj smrd­ljivega kislega slanika (surströmming), ki ga morda uporabljajo tudi kot strup za sitne sosede.

Družinski prijatelji so tistega leta 1981 (ko smo mi tihotapili odurni danski odor čez železno zaveso) jeseni od skrbne mame dobili tedaj zanje neznano gastronomsko darilo, nenavadne krompirčke, ki so tako grdo smrdeli po butanu, da so jih raje spravili na okensko polico, a se še po treh dneh niso prezračili. »Mami so prodali pokvarjene krompirčke,« je menil mladi mož, ki se je iz Štajerske priselil v deštro* Istro. Zato sta se znebila gomoljik podobno kot mi gnilega danca. Šele čez leta so ju razsvetlili, da jima je mama prinesla tartufe. Bolj ko so sveži, bolj smrdijo in bolj učinkujejo.

Ni vsak smrad enako žlahten. To je treba vedeti še pred prevzemom gastronomskega žezla. In tudi, da je tartufova visoka cena upravičena samo, ko je res le nekaj dni star. A o smradu se ne prerekamo, odločitev je na koncu vedno vaša.
—
*lepo