Potreba po zgodbah

Na družabnih omrežjih se izpovedujemo tisočem, ki jih morda zanima, kaj si jedel za zajtrk, koga si srečal, koga izgubil.

Delimo sončne vzhode, polne lune, eksotične kraje in jedi, svojo srečo, svojo bolečino, iščemo tolažbo. In pozornost. Vse več pozornosti. Bolj pikantne podrobnosti o svojem življenju posreduješ – več gledalcev, več všečkov, več sledilcev.

Ima to res kaj opraviti s porastom biografij? Drugje je to že nekaj let najbolj opazen trend. Je to krivo za nekaj svetovnih literarnih fenomenov, kot so Jej, moli, ljubi Elizabeth Gilbert, štirje romani Neapeljskega cikla italijanske avtorice Elene Ferrante ali avtobiografski opus Moj boj norveškega pisatelja Karla Oveja Knausgårda, v katerem do zadnjega detajla secira svoje življenje?

Lahko v tem trendu prepoznamo uspeh s kresnikom nagrajenega romana Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset, gotovo knjige, ki se je v zadnjem času globoko dotaknila največ slovenskih bralcev. Ali biografije Milene Zupančič Kot bi luna padla na zemljo (in Tadeja Goloba, avtorja biografij Petra Čeferina, Alenke Bratušek, Gorana Dragića in drugih). Ali s kresnikom nagrajenega Otroštva Mihe Mazzinija, če naštejem samo nekaj slovenskih primerov.

Biografsko pisanje ni nov fenomen, od nekdaj je človeštvo želelo brati zgodbe tistih, ki so jih občudovali, tistih, ki so se jih bali, najraje tistih, za katere se je zdelo, da živijo bolj ekstremno, bolj privilegirano, bolj dramatično. Morda gre preprosto za vzgib, da kadar »skozi ključavnico« pogledamo v življenje drugih življenj, bolj začutimo naše lastno.

Ja, morda je to ključ.

Ne bom pozabila besed Lojzeta Kovačiča v najinem zadnjem pogovoru: bolj globoko, ko si kot pisatelj drzneš vase, bolj globoko ko se razkriješ, bolj spregovoriš vsem nam. Bolj se dotakneš vsakogar.