Musliman Sadiq Khan znova župan Londona

Čeprav je bil izid na volitvah za londonskega župana tesnejši, kot so napovedovale javnomnenjske ankete, je Sadiq Khan znova slavil zmago in osvojil svoj drugi mandat. Zdaj 50-letni laburist se je v zgodovino Londona in Veliki Britanije vpisal ­ že pred petimi leti, ko je postal prvi muslimanski župan metropole. Ne le to, bil je tudi prvi župan katere koli od zahodnih prestolnic.

V zmagovalnem govoru je napovedal, da se bo osredotočil na »grajenje mostov med različnimi skupnostmi«, zagotovil je, da bo London odigral svojo vlogo v okrevanju naroda, in napovedal, da bo mestu omogočil »svetlejšo, bolj zeleno in bolj enakopravno prihodnost«. Med kampanjo je obljubljal zlasti zaposlitve.

Khanova življenjska zgodba je lahko navdih za številne priseljence in tudi odličen primer integracije. Rodil se je leta 1970 v Londonu v družini pakistanskih priseljencev kot eden od osmih otrok. Živeli so v socialnem stanovanju v revnem etnično mešanem predmestju Londona. Še vedno rad omeni, da je bil njegov oče šofer avtobusa, mama pa šivilja. Ena od njegovih učiteljic ga je zaradi izjemnega daru govora usmerila v študij prava in tega je uspešno končal.

Sprva se je kot odvetnik specializiral za področje človekovih pravic, sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja se je pridružil laburistom in postal mestni svetnik, leta 2005 pa je bil izvoljen v britanski parlament kot predstavnik volilnega okraja Tooting. V času vlade ­Gordona Browna je bil najprej imenovan na mesto državnega sekretarja za lokalne skupnosti, kasneje pa je prevzel prometni resor. Nekdanji vodja laburistov Ed Miliband ga je imenoval za svojega pravosodnega ministra v senci.

Menda je odličen boksar, dva njegova brata sta tudi trenerja, vsi pa so se izurili na ulici v obračunu s tistimi, ki so jih nadlegovali zaradi njihovega porekla. S soprogo, odvetnico Saadiyo, in najstniškima hčerama še vedno šivi v okraju Tooting. Ker je v parlamentu podprl istospolne poroke, so mu grozili s smrtjo. Mnogi pričakujejo, da bi lahko ubral podobno pot, kot jo je Johnson, in se potegoval za premiersko mesto. Tudi sam je prepričan, da bo Velika Britanija v »ne tako oddaljeni prihodnosti« dobila muslimanskega premiera, a zatrjuje, da to ne bo on.