Britanska univerza Brunel med slovenskimi študenti ni tako zelo poznana, kot sta Oxford in Cambridge. A ima javna raziskovalna univerza s sedežem v Uxbridgeu na zahodu Londona, ustanovljena leta 1966, nekaj dobrih smeri, predvsem za tehnično usmerjene študente. Okolje na univerzi je precej ambiciozno in tekmovalno, vendar bi izkušnjo študija v tujini Kajetan Moravec Cvelbar iz Ljubljane priporočil slehernemu slovenskemu dijaku oziroma dijakinji.

Enaindvajsetletnik je tik pred tem, da na Brunelu zaključi študij ekonomije. V smer ga je potegnilo že zgodaj, predvsem zaradi boljših možnosti za dobro zaposlitev. Ekonomija mu predstavlja »perfektno zmes stvari, ki ga zanimajo, in nečesa, kar je splošno uporabno«, ne le zanj, pač pa tudi za druge. V pravih rokah, je med pogovorom omenil Kajetan Moravec Cvelbar, je ekonomija namreč lahko ena najboljših stvari za človeštvo. Ob tem pa se dobro zaveda, da je v napačnih rokah lahko tudi pogubna. Morda ga ravno zato po koncu študija vleče v kakšne »think tank« institucije, kjer bi se lahko ukvarjal s tem, kako ekonomija, prosti trg in brutalni neokapitalizem vplivajo na varovanje človekovih pravic.

Prihodnost se mu je nekako spisala že med šolanjem na Gimnaziji Poljane, ko ga je vleklo v svet financ oziroma ekonomije. Študij si je na primer pomagal financirati s projektom, v katerem je razvil strategijo finančnega poslovanja in »spremenil« 20 evrov v 1400 evrov. Kljub temu da je študij v Veliki Britaniji, še posebno po njenem odhodu iz Evropske unije, drag, je z nekaj iznajdljivosti in truda mogoče dobiti štipendijo ali pa izkoristiti ugodno posojilo, ki ga ponuja država tujim študentom.

»Pred brexitom so imeli državljani EU v Veliki Britaniji vsi enako šolnino, se pravi 9250 funtov (10.800 evrov) na letnik, ne glede na to, na kateri univerzi si se izobraževal. Po brexitu pa lahko znese šolnina za tuje dodiplomske študente tudi več kot 18.000 funtov (21.100 evrov) na letnik, za podiplomske pa med 30.000 in 40.000 funti (35.000 in 47.000 evri). Brunel je med univerzami, ki tujim študentom zaračuna mednarodno šolnino, pa jim potem povrne razliko, kar je dobro,« pojasnjuje bodoči ekonomist.

Sam je izkoristil možnost študentskega posojila 10.000 funtov (11.700 evrov) na leto, za katero Velika Britanija ne zaračuna obrestne mere, niti ga posojilojemalcu ni treba odplačati, dokler ne zasluži določenega zneska. Pandemija koronavirusa je mnoge študente močno udarila, London je izjemno draga metropola, in številni so se morali zateči v različne »komune«, kjer so jim dajali poceni hrano, pripoveduje Kajetan Moravec Cvelbar. Eden od njegovih prijateljev za sobo plačuje 700 funtov (820 evrov) na mesec – dokaz, kako draga je britanska prestolnica.

Pred brexitom so imeli državljani EU v Veliki Britaniji vsi enako šolnino, se pravi 9250 funtov na letnik, ne glede na to, na kateri univerzi si se izobraževal. Foto Henry Nicholls/Reuters

Spajanje študija s trgom dela

Sogovornik se je za izobraževanje v tujini odločil še pred maturo na Gimnaziji Poljane, saj si je želel dobiti kar se da dobro popotnico za vstop na trg dela. Prijavo je poslal – kot to omogoča britanski izobraževalni sistem – na pet univerz. Dobil je štiri pozitivne in en zavrnilni odgovor in se odločil za Brunel. Prepričala so ga predvsem ugledna profesorska imena. Njegov profesor za mednarodno poslovanje je doktoriral na univerzi Cambridge, v posameznih semestrih dajejo poudarek programiranju, ki ga v svetu financ vedno pogosteje uporabljajo. »Ti programi ti pomagajo pri nadaljevanju izobraževanja ali iskanju zaposlitve. Univerze seveda to izkoristijo, da privabijo študente z vsega sveta.«

Ker je šolnina draga, se redki študiju ne posvetijo v celoti. Od njih vsako leto pričakujejo tudi, da si bodo našli pripravništvo in si tako nabrali izkušnje za prihodnost. »Vsak teden nam s katedre pošljejo e-mail s petimi različnimi ponudbami za delo. Moj program vključuje možnost, da po diplomi eno leto pavziram in delam, službo mi pomaga najti univerza. Poseben organ univerze nam pomaga napisati CV. Res je veliko prepletenosti med teorijo in prakso,« poudari vidik, ki ga pogosto omenjajo drugi študenti, ki so šli v tujino. Na Brunelu in drugih britanskih univerzah so s trgom dela tesno povezani že veliko pred zaključkom študija. »Za Slovenijo je značilno, da študij in delo nista zelo prepletena. Veliko študentov sicer dela, ampak na področjih, ki jim pozneje ne koristijo, in to le zato, da lažje finančno preživijo oziroma so v tem vidiku bolj samostojni,« dodaja Kajetan Moravec Cvelbar.

Zelo je za uspeh po koncu študija v tujini, kjer se tudi ne cedita zgolj med in mleko, pomembna lastna proaktivnost. Fakultete le usmerjajo študente, jih povezujejo s strokovnjaki, kako bodo izkoristili mrežo novih poznanstev, pa je odvisno od njih samih. Tekmovalno okolje in visoke ambicije lahko predstavljajo določen pritisk, se strinja sogovornik. Le nekaj študentov namreč dobi priporočilo profesorjev, ki jim služi kot vstopnica za uspešen razgovor. Pravi, da se v Londonu, kljub temu da je svetovljansko mesto, nikoli ni počutil zares doma – razdalje so velike, skorajda nič ni na dosegu roke.

Kljub temu da je študij v Veliki Britaniji, še posebno po njenem odhodu iz Evropske unije, drag, je z nekaj iznajdljivosti in truda mogoče dobiti štipendijo ali pa izkoristiti ugodno posojilo, ki ga ponuja država tujim študentom. FOTO Toby Melville/Reuters

Mu pa multikulturnost prestolnice razširja obzorja, zato bi vsem slovenskim dijakom in dijakinjam priporočil, naj izkoristijo možnost za izmenjavo med študijem ali pa se po maturi vpišejo na katero od tujih univerz. »Podlaga, ki jo omogočajo slovenske srednje šole, je izjemna, zato se jim ni treba bati, da bi glede znanja za kom zaostajali. Poleg tega veliko tujih univerz ponuja štipendije, posojila, s katerimi si lahko bodoči študenti financirajo izobraževanje. Odlične univerze so na primer v Amsterdamu in Milanu,« izpostavlja pozitivne vidike študija zunaj Slovenije.

Po diplomskem zagovoru si namerava vzeti leto premora, preden se bo posvetil magistrskemu študiju – tudi tega bo izpeljal v tujini. »Prioriteta so mi finance, različne 'think tank' institucije. Zelo zagovarjam spoštovanje človekovih pravic, prosto izbiro, in iskal bom nekaj v tej smeri,« je povedal.

Ne izključuje vrnitve v Slovenijo, ker je tu bivalno okolje v primerjavi s središčem Londona – drugače je na podeželju – občutno prijetnejše. Z možnostjo dela na daljavo pravzaprav ni nobene potrebe, da ostane v Veliki Britaniji. Ni pa dvoma, da bi ga zaneslo stran od ekonomije, saj jo šteje za eno od najbolj pomembnih področij: »Veliko ljudi se ne zaveda, kako močan vpliv ima recimo inflacija na življenje sploh revnejših prebivalcev. Vsako leto jim pobere dva, tri, tudi do sedem odstotkov.«