Andraž Golob je nase opozoril pred dvema letoma, ko je kot prvi Slovenec postal član akademije orkestra Dunajskih filharmonikov. Po dveh letih igranja v Meki komorne glasbe se oktobra seli v Berlin, še eno od kulturnih središč. Pred kratkim je namreč opravil avdicijo za basklarinetista pri Berlinskih filharmonikih.

Berlinski filharmoniki veljajo za enega najboljših orkestrov v svetovnem merilu, njegovi člani lahko postanejo le redki glasbeniki. Andraž ni prvi Slovenec, ki mu je uspelo priti mednje, tam namreč že igrata hornist Andrej Žust in klarinetist Matic Kuder. Kljub svoji mladosti – šteje šele 24 let – je glasbenik po dvodnevni avdiciji prepričal žirijo in si za začetek zagotovil dve leti poskusne dobe. Pri Berlinskih filharmonikih namreč ne šteje le vrhunsko igranje, pač pa tudi to, kako se osebnostno ujameš z drugimi člani orkestra.



»Če se glasbeniki med seboj ne razumejo, ne morejo naravno muzicirati. Veliki orkestri, med njimi tudi dunajski in berlinski, imajo tako dve leti časa, da se odločijo, ali si primeren zanje. Tako zagotovijo, da se na odru pretaka dobra energija. Po dveh letih poskusne dobe, čeprav sem sicer redno zaposlen, se bodo člani orkestra še enkrat odločali, ali bom ostal. Dve tretjini orkestra se mora strinjati s tem,« pojasnjuje mladi klarinetist.



Pri inštrumentu ga je pred leti očaral njegov mehki zvok. Ujel ga je ob poslušanju skupine TerraFolk oziroma klarinetista Boštjana Gombača. »Vmes sem imel tudi težja leta, ko sem vadil po nekaj ur na dan, sovrstniki pa so zunaj igrali nogomet ali košarko. Ampak nikoli nisem obžaloval, da sem se odločil za klarinet. Njegov zvok me še danes očara. Toliko različnih barv lahko izvabim iz njega, s tišine lahko nemudoma preideš na glasno igranje. Zelo je podoben človeškemu glasu in tudi zato mi je všeč,« pravi sogovornik. Izkušenj mu kljub mladosti ne manjka.

Na Dunaju je igral pod vodstvom svetovno znanih dirigentov, med drugimi z Johnom Williamsom, Zubinom Mehto, Danielom Hardingom in Christianom Thielemannom. Mlademu glasbeniku sodelovanje z izkušenimi kolegi izjemno veliko pomeni. »Marca letos smo ves teden vadili in snemali s Christianom Thielemannom. Osredotočil se je na vsako frazo, dajal natančna navodila na primer vsaki od 24 violin. Pri takšnih sodelovanjih je toliko idej in preciznosti,« je delo s priznanim berlinskim dirigentom opisal Andraž Golob.

Glasbeniki uživajo spoštovanje

Tudi sicer sta Dunaj in Berlin s svojo kulturno širino neprimerljiva z Ljubljano oziroma drugimi evropskimi prestolnicami. Avstrijci, pravi slovenski klarinetist, so izjemno ponosni na svojo dediščino, klasična glasba je zanje nekaj svetega. »Januarja lani, ko sem bil še član akademije Dunajskih filharmonikov, sem imel težave z ušesi, na levo uho nisem dobro slišal tonov. Orkester ima svojega zdravnika, ki me je takoj napotil k specialistom. Trije so me počakali po koncu njihovega delovnega časa, ko so ugotovili, da prihajam iz Dunajske filharmonije, me pregledali in testirali sluh. Pri njih glasbeniki uživajo res veliko spoštovanje,« pojasnjuje klarinetist.

Dunaj ima pet profesionalnih glasbenih orkestrov, ki ves čas delujejo, dvorane so ob koncertih razprodane, v Avstriji je nasploh študij glasbe zelo cenjen. »Pozna se, da od tam izvira kultura glasbe. Največji komponisti, Gustav Mahler, Johann Strauss st., Richard Wagner, so bili dirigenti dunajske opere, ustvarjali so v tem mestu. Glasbeniki v orkestru imajo danes Mahlerja v krvi, tega se ne da primerjati z drugimi državami. Jaz v Franciji ali Veliki Britaniji, ki imata ravno tako izjemne orkestre, ne bi mogel dobiti vsega, kar mi je dal Dunaj in kar bom še dobil v Berlinu,« je jasen Andraž Golob.



Na začetku ni povsem ozavestil, kaj mu je uspelo po opravljeni avdiciji za Berlinsko filharmonijo, je pa bil to – postati glasbenik v orkestru – vedno njegov karierni cilj. Avdicija ni bila lahka. »Pri Dunajskih filharmonikih povabijo okrog 60 ali 70 študentov in med njimi izberejo dva, ki gresta na glavno avdicijo, ter še dodatnih deset do 15 ljudi. Pri Berlinskih imajo le dvodnevno avdicijo z glasbeniki, ki so zares dobri. Povabljenih nas je bilo 14 basklarinetistov. Prvi dan smo igrali pred interno žirijo, se pravi klarinetisti. Štirje smo šli naprej in se naslednji dan predstavili še pred 90 člani orkestra. V drugi krog sem šel samo jaz,« opisuje Golob.

Uspeh na avdiciji za tako prestižno glasbeno inštitucijo ni odvisen le od tega, kako dobro igraš tisti dan, napake so celo pred žirijo povsem človeške in zato pričakovane, enako pomembna je psihična priprava. Tudi kasneje na javnih nastopih. »Najbolj pomembno je, da uživaš v trenutku. Tudi oni hočejo nekoga, ki uživa v glasbi. Tik pred avdicijo sem imel malo smole, pokvaril se mi je klarinet, zato sem prvo rundo igral s tujim. Igrati na svoj inštrument je povsem drugače, a nisem imel izbire, ostal sem miren in uspelo mi je kljub tej nezgodi.«

Pomembno je vzdušje v orkestru

Za njegovim uspehom stojijo najmanj desetletje trdega dela in vaje, dolge ure, preživete za štirimi stenami, ampak, kot pravi sam, za to se je odločil zavestno. Tudi prehod na tako imenovani nemški sistem klarineta ni bil lahek, saj gre za inštrument s povsem drugačnim pristopom.

Danes je število ur, ki jih nameni vajam, zmanjšal, saj je ugotovil, da je bolje vaditi manj ur, pa tedaj bolj intenzivno in osredotočeno. Zavedanje, da so napake del glasbe, je globoko v njem, vendar ne dopušča, da bi ga to obremenjevalo. »Ko sem na avdiciji za Dunajsko filharmonijo naredil dve napaki, so mi izkušeni glasbeniki dejali, naj ne mislim, da se to njim nikoli ne pripeti. Pomembno je vzdušje v orkestru, napake se bodo vedno dogajale, vsi smo le ljudje.«



Ko se mu je čas na dunajski akademiji iztekal, je razmišljal, kje se bo zaposlil. Pedagoška smer oziroma poučevanje mu za zdaj ne diši, čeprav ne izključuje, da se nekoč ne bo posvetil tudi temu. Trenutno si želi predvsem izkazati se na novem delovnem mestu in se od bolj izkušenih kolegov naučiti kar največ ter ob tem nastopati s svojim Triom Tempestoso, s katerim koncertirajo širom po Evropi ter žanjejo pohvale in priznanja pri uglednih žirantih.

Člani zasedbe so bili leta 2019 razglašeni za zmagovalce tekmovanja Borisa Pergamenščikova v Berlinu. Žirija enega največjih in najprestižnejših tekmovanj za sodobno glasbo je v utemeljitvi na primer izpostavila interpretacijo na visoki instrumentalni ravni in zapisala, da glasbeniki s svojim vznemirljivim nastopom združujejo glasbeno tradicijo z duhom sedanjosti in nakazujejo smer prihodnosti. Morda bo šel Andraž Golob čez deset let na avdicijo za solo klarinet, kdo ve, za zdaj pa bi rad predvsem – užival v glasbi.