Na Oddelku za naravoslovje Imperialnega kolidža v Londonu je doktoriral le nekaj dni pred najinim pogovorom prek zooma. Biotehnolog in molekularni biolog Nace Kranjc je (še vedno) pristno navdušen nad romantiko raziskovalnega sveta. Tudi po doktoratu bo še nekaj časa ostal v laboratoriju, da zaključi projekte, v katere je vpet.

Pred tremi leti ga je javnost spoznala, ko je sodeloval pri odmevni raziskavi s področja genskega inženiringa – skupina znanstvenikov se je s tehniko genskega inženiringa »spravila« nad komarje Anopheles gambia, prenašalce malarije. Spremenili so gen, ki odloča o spolu posameznega komarja, in tako izničili možnosti reprodukcije pri samicah. V pogovoru sva se najprej osredotočila na to, kakšne razmere ima za delo v Londonu in kaj bi ga privabilo nazaj v Slovenijo.

»Velikokrat govorimo o razmerah, kakor da se mora ustvariti neko stanje za vrnitev. A je veliko odvisno tudi od nas, ki delamo v tujini. Kaj bi prinesli s seboj. Sam ne gledam od 'zunaj' v Slovenijo kot na kraj, v katerem se ne bi dalo delati oziroma bi se moralo tam vse spremeniti. Imamo odlične raziskovalne institucije, znanstvenike, volja in želje obstajajo. Z novim zakonom o financiranju znanosti se bo, upam, še kaj premaknilo na bolje,« pravi Nace Kranjc.

Ob tem izpostavlja, da bi bilo smiselno v prihodnje v Slovenijo privabiti več tujih raziskovalcev, multikulturnost nekega okolja – ali laboratorija – je namreč izjemna dodana vrednost. »London je ogromna oaza kultur, kar mi je zelo všeč. S tem sem bil ekstenzivno soočen prav s selitvijo. Če gledam z neprofesionalnega vidika, je možnosti, kam vse lahko grem, ogromno. To daje neko svobodo. Tudi anonimnost mi je všeč. London je ogromno mesto, v katerem se lahko skriješ,« pripoveduje. Med smehom navrže, da je v njem, glede na to, da prihaja iz Cerknega, v zvezi s tem morda malce kompleksa nekoga, ki prihaja z »vasi« – mišljeno v pozitivnem smislu. »Da raziskovalci prihajamo iz različnih kultur in institucij, je velik prispevek k našemu delu. Širina je dobra za porajanje idej in pridobivanje različnih znanj,« dodaja.

Da nekdo konkretno prispeva k znanosti, lahko traja tudi 40 let, morda se sploh nikoli ne zgodi preboj. FOTO: Shutterstock

Zmes biologije in programiranja

Bioinformatika kot veda ni med najnovejšimi. Kranjc pojasnjuje, da se je začela s sekvenciranjem zaporedja DNK. »Ko smo ugotovili, da lahko beremo zaporedja DNK, so se podatki začeli kopičiti. In razvila se je potreba po znanju, da je nekdo sposoben te podatke interpretirati, kar je pomenilo začetek bioinformatike kot vede.« Zajema kup različnih smeri – od fokusa na zgolj analizo sekvenčnih podatkov do analize slik, ki jih znanstveniki dobijo z mikroskopiranjem ali iz zlivanja in analize različnih virov podatkov – genetskih in kliničnih – za oblikovanje novih terapij v medicini. Bioinformatika zajema poenostavljeno rečeno kakršno koli obdelavo bioloških podatkov.

Na vprašanje, kako je njega zaneslo v te vode, pravi, da sta ga vedno zanimala tako biologija kot programiranje. »Po študiju sem se zaposlil pri bioinformacijskem podjetju Genialis in tam pridobil ogromno znanja iz razvoja programske opreme in bioinformatike same. Potem sem šel prek razpisa v London, ker mi je manjkalo raziskovanje v smislu, da poskušaš neki problem bolje razumeti.«

Bioinformatika kot veda ni med najnovejšimi. FOTO: Osebni arhiv

Ne frustrira ga, ker znanstvenik lahko porabi desetletja svojega časa, da odkrije rešitev za določeno težavo. »Problem se da razumeti v celoti, ampak pridobiti znanje, kako ga rešiti, je dosti težje. Včasih res traja dolgo, da se postavijo temelji za raziskovanje, zberejo podatki, naredi njihova analiza. Gre za dolg proces, ampak čeprav pridobivanje odgovora na neki problem predstavlja en sam odstotek vsega dela, je vredno časa. Zato bi težko počel kar koli drugega, ker sem res srečen, ko se lahko poglobim v raziskovanje določenega znanstvenega vprašanja in sodelujem z drugimi raziskovalci. Ko v laboratoriju prvič vidiš, česar ni še nihče nikoli videl. Ko si odgovoriš na vprašanje, pa čeprav le do neke mere. In se začne vse skupaj sestavljati v neko celoto. Ta adrenalin je neprecenljiv,« pripoveduje.

Veliko ljudi, ki dela v industriji, se »ujame« prav na občutek, ki ga da preboj na nekem pomembnem področju. Plače v raziskovalni dejavnosti niso niti približno tako visoke kot v farmaciji ali industriji, a delo v akadémiji poteka bolj svobodno, fleksibilno in ne nazadnje z drugačnim motivom, kar je zanj nadvse pomembno.

Opis tega, kar počne, iz njegovih ust zveni skorajda filmsko, človek si kar predstavlja Marie Curie, kako osredotočena sedi pred mikroskopom. »Zame je res tako pristno, bi bil pa to zelo dolg in dolgočasen film z morda petimi minutami napetega zapleta. [smeh] V resnici gre za trdo delo, veliko delovnih vikendov, tudi slabih dni. Tu so leta garanja, celotne kariere. Da nekdo konkretno prispeva k znanosti, lahko traja tudi 40 let, morda se sploh nikoli ne zgodi preboj. Vendar to še ne pomeni, da si slab raziskovalec,« dodaja. Morda je prav to, da nikoli ne veš, kdaj, če sploh, se bo zgodilo, tisti pogon, na katerega delujejo raziskovalci.

V času koronavirusa so druge bolezni skorajda povsem pahnjene v ozadje, malarija pa dnevno ogrozi ogromno človeških življenj. Infografika: Delo

Fokus še zmeraj na malariji

Malce frustrirajoče se mu zdi širjenje nezaupanja v znanost, ki ga je prinesla pandemija koronavirusa, a po drugi strani za to nekoliko krivi tudi znanstvenike same oziroma način komuniciranja, ki so ga – predvsem v Sloveniji – uvedli na začetku izbruha. »Da širša javnost pridobi zaupanje v znanost, je dolg proces. Kje je manko, ne vem. V osnovni ali srednji šoli? Je to težava lažnih novic na spletu? Mislim, da bi morali pri ljudeh predvsem vzbuditi neselektivno kritično razmišljanje. Veliko dvomljivcev kritično razmišlja, a zelo selektivno.«

V času koronavirusa so druge bolezni skorajda povsem pahnjene v ozadje, malarija pa dnevno ogrozi ogromno človeških življenj. »Naš fokus se zaradi pandemije koronavirusa ni nič spremenil. Vedno smo imeli podporo institucij, ki nas financirajo, tako da ostajamo osredotočeni. Veliko znanstvenikov, ki jih poznam, je tako ali tako zelo introvertiranih in so povsem zadovoljni s tem, da imajo dobre razmere za delo, čeprav se ne pojavljajo v medijih,« pravi Nace Kranjc. Ali ga bo po koncu sodelovanja s kolidžem zaneslo v realni sektor, zdaj še ne more reči. Mamljiva ostajata oba – raziskovanje in industrija.