Bi enkrat za spremembo šlo brez delitev?

V petek je Nobelovo nagrado za mir dobil etiopski premier Abiy Ahmed za svojo vlogo pri sklenitvi miru z Eritrejo. Na današnji dan pred 55 leti je to priznanje prejel ameriški baptistični duhovnik in borec za državljanske pravice Martin Luther King, ml. Štiri leta kasneje ga je ubil atentator. Čeprav je znameniti človekoljub postal žrtev sovraštva, je po vsem svetu še danes znan po boju, da bi bila ljubezen (do vseh in vsakogar) močnejša od sovraštva. Martin Luther King je leta 1963 v slovitem govoru I have a dream, Sanjam, predstavil svojo vizijo družbe, v kakršni bi si želel, da bi rasli njegovi otroci. V družbi enakosti, odprtosti, svobode, medsebojnega razumevanja.

Ne vem, kakšno mnenje bi danes imel o nas, bi mu pa, o tem sem prepričana, najmanj sem in tja vzelo sapo zaradi nestrpnosti in težkih besed, ki nam vedno bolj zlahka zletijo z jezika in izpod peresa oziroma prstov. Kot da se ne bi zavedali, da besede včasih zabolijo bolj kot klofuta in jih je težko izbrisati iz človeškega spomina, v današnji tehnološko napredni družbi pa nemogoče iz pomnjenja »velikega brata«. Kot vedno bo tudi letošnji dobitnik Nobelove nagrade za mir gotovo požel kakšen pogled neodobravanja, skepse, a naj nam bo vendarle v navdih, da se ozremo v leto 1963, ko je Martin Luther King, ml. sanjal, da bodo njegovi »štirje otroci nekega dne živeli v družbi, ki jih ne bo presojala po barvi njihove kože, pač pa po njihovem značaju«.

Preslikajmo te besede v sedanjost, odprimo oči in ušesa in premislimo znova – je res treba, da se nenehno delimo na te in one, na leve in desne, na črne in bele? Da letijo besede iz nas brez premisleka? Bi enkrat za spremembo šlo brez delitev, obtoževanja, pogrevanja prastare zgodovine? Tu živimo, tu in zdaj. Čas zapravljamo za nebuloze. Postanimo končno vzor, ne pa vzorec nekih prašnih bivših časov.

---

Avtorica je zaposlena v Delovnici.