»To je nagrada za Afriko, za Etiopijo«

Čeprav ali prav zato, ker mostov med sprtimi skupnostmi ne zgradijo čez noč, črke mirovnih dogovorov pa le počasi in trudoma oživijo, je letošnji prejemnik Nobelove nagrade za mir etiopski premier. Abiy Ahmed, ki je stopil na čelo etiopske vlade lani spomladi, je dobil nagrado za prizadevanje za mir in mednarodno sodelovanje – predvsem zaradi izboljšanja odnosov s sosednjo Eritrejo.

Ne le notranjepolitične reforme in podpis mirovnega dogovora z Eritrejo, odbor za Nobelovo nagrado je prepoznal tudi Ahmedovo posredovanje pri reševanju sporov v regiji. Udeležen je bil v procesu ponovne vzpostavitve diplomatskih odnosov med Eritrejo in Džibutijem ter med Kenijo in Somalijo, ki ju razdvaja spor o lastništvu z nafto bogatega dela Indijskega ocena, prav tako je posredoval pri reševanju politične krize v Sudanu po odhodu dolgoletnega voditelja Omarja al Baširja. Nagrada, so zapisali v utemeljitvi, ni nagrada eni osebi, temveč vsem, ki si v regiji prizadevajo za mir. Hkrati je vnovično prepoznanje, da je življenje v miru proces, ki zahteva predanost, predvideva sprejemanje političnih odločitev in njihovo navadno težavno uresničevanje.Tudi Ahmedov odziv na nagrado je skladen z njegovimi prizadevanji, vizijo prihodnosti: »To je nagrada za Afriko, za Etiopijo,« je komentiral.


 

Uresničevanje mirovnega dogovora še zdaleč ni končano

Ko so lani poleti letala po več letih poletela iz etiopske prestolnice Adis Abeba proti eritrejski Asmari, je bilo veliko veselje. Družinski člani, ki so več let preživeli vsak na svoji strani zaprte meje med Etiopijo in Eritrejo, so snovali ponovna snidenja. Na ulicah Adis Abebe so praznovali, čeprav so vedeli, da bo uresničevanje mirovnega dogovora med državama vse prej kot preprosto, česar se zaveda tudi Nobelov odbor. Državi sta namreč prekinili diplomatske odnose in zaprli mejo po koncu vojaškega obračuna za sporna obmejna ozemlja med letoma 1998 in 2000, zato so mirovni dogovor med etiopskim premierom Ahmedom in eritrejskim predsednikom Isaiasom Afwerkijem mnogi oklicali za prelomnega.

Čeprav je Ahmed zaslužen za izpustitev več tisoč političnih zapornikov, rahljanje cenzure medijev, in, denimo, boj proti korupciji, je 105-milijonska Etiopija pred številnimi izzivi. V nekdaj eni od najrevnejših držav na svetu, ki v zadnjem času dosega zavidljivo gospodarsko rast, osnovnih življenjskih dobrin po podatkih Unicefa, denimo, še vedno primanjkuje 36 milijonom otrok. Konflikti skupnosti, tudi oboroženi, so stalnica, zaradi česar je letos pobegnilo od doma približno 700.000 ljudi, lani pa skoraj trije milijoni – največ na svetu. Stabilnost vlade 43-letnega Ahmeda je, med drugim, pred meseci zamajal poskus državnega udara v etiopski avtonomni pokrajini Amhara na severozahodu države, med prihodnjimi izzivi njegove vlade bo tudi novembrski referendum v južnem delu države, ko bo etnična skupnost Sidama odločala, ali si želi živeti v »svoji« avtonomni pokrajini federalne Etiopije.


 

Nepričakovani nagrajenec?

To, da je šla Nobelova nagrada v severovzhodno Afriko, je kljub doslej plodnemu Ahmedovemu diplomatskemu delu nekatere presenetilo. Greto Thunberg, mlado aktivistko, ki z delovanjem vztrajno poziva svetovne voditelje, naj okoljsko krizo imenujejo – krizo, so namreč omenjali kot precej verjetno dobitnico prestižne nagrade. Čeprav bi bila nagraditev mlade aktivistke ponovna potrditev korelacije med podnebnimi spremembami in zagotavljanjem miru, ki jo mnogi svetovni voditelji ne le ignorirajo, temveč načrtno spregledajo, polemika ne sme zasenčiti izbire nagrajenca. Zaradi ponovnega prepoznanja, kot rečeno, da je zagotavljanje miru proces, ter zato, da bo svet uprl oči v manj izpostavljene regije.