Vzhodna Nemčija, tri desetletja pozneje

Bilo je poletje 1989. Jugoslavija je počasi razpadala. Na Češkoslovaškem se je pripravljala žametna revolucija, na Poljskem je oblast prevzela Solidarnost, Madžarska je avgusta odprla mejo z Avstrijo in več kot deset tisoč Vzhodnih Nemcev je pobegnilo na zahod. Nemška demokratična republika pa se je še vedno zdela kot trdnjava trdega komunizma. A potem je prišla jesen, ki je spremenila vse; Nemčijo in celotno Evropo.

Tako imenovana mirna revolucija, ki je zrušila berlinski zid 9. novembra, ni bila posledica glasnega nezadovoljstva in demonstracij Berlinčanov, pač pa se je vrenje začelo na Saškem; življenjske razmere so bile slabe, nekateri predeli povsem odrezani, tri demonstracije v treh zaporednih dneh v treh mestih – 7. oktobra v Plauenu, 8. oktobra v Dresdnu in 9. oktobra v Leipzigu – so dale zalet nezadovoljstvu, ki je preplavilo Vzhodno Nemčijo. Ponovno združena Nemčija je posledica saškega poguma, je ob 30-letnici prelomnih dogodkov dostikrat slišati. Danes so demonstranti iz Leipziga, ki so 9. oktobra zapustili cerkev svetega Nikolaja in odšli na trg in ceste, za vedno postali del zgodovine, kjer piše: tako se je vse skupaj začelo. Več deset tisoč demonstrantov je pod slogani »Mi smo ljudstvo!«, »Nobenega nasilja!«, »Svobodne volitve!« pritegnilo tudi druga vzhodnonemška mesta. Cerkev je v Vzhodni Nemčiji dajala prostor za različne poglede, redne molitve za mir, ki so ponekod že desetletje potekale ob ponedeljkih, pa so jeseni 1989 postale glasne zahteve po demokraciji.


Tri desetletja kasneje potovanje po teh mestih in krajih nekdanje Vzhodne Nemčije kaže popolnoma drugačno sliko. In kljub temu da po raziskavah javnega mnenja več kot polovica Nemcev meni, da danes niso bolj zaščiteni pred samovoljo države kot za časa Sovjetske zveze, so odgovori sogovornikov pozitivni: da sicer obstaja psihološka inferiornost in tudi kriza identitete – kdo smo, kaj pomenimo v tej skupni državi –, a vendarle velike DDR-nostalgije ne kaže nihče. Pa čeprav se razlike med Vzhodom in Zahodom kažejo tudi tam, kjer najbolj boli. V denarnicah. V povprečju so plače na Zahodu višje za vsaj nekaj sto evrov, tako naj bi bilo tudi pri cenah.

Barok, Stasi, Dresden

Recimo, da se potovanje začne kar v glavnem mestu, Dresdnu, ljubkovalno mu rečejo Firence na Labi. Skoraj trideset kilometrov zavojev naredi reka skozi mesto in mu daje seveda svoj pečat. Zgodovina tukaj ni pozabljena, čeprav sogovorniki poudarjajo, da o spominih na preteklost dobiš različne odgovore, odvisno koga vprašaš. In če vprašaš srednjo generacijo, potem ni vse tako preprosto. »No, ja, v šoli so se učili marsikaj,« pravi vodnica po mestu, »ko pa si odrasel in si prišel v službo, si videl, da je bila tisto teorija, praksa pa je bila malce drugačna.« Zastekljene table po mestu precej diskretno opozarjajo na dogodke izpred tridesetih let: 4. oktobra so namreč skozi Dresden peljali vlaki z Vzhodnimi Nemci in na glavni postaji se je zbralo pet tisoč Dresdenčanov, ki so hoteli splezati na vagone. Policijska akcija je bila brutalna, tisoč se jih je čez noč znašlo v zaporu, a naslednji dan so se začeli pogovori z županom in predstavniki demonstrantov, tako imenovano skupino dvajsetih.
Tukaj, v Dresdnu, se je prvič zgodilo, da je dialog zamenjal nasilje, ponosno povedo. In tukaj je Vzhodne Nemce po padcu zidu, decembra 1989, nagovoril zahodnonemški premier Helmut Kohl in prvič nakazal na možnost ponovne združitve obeh Nemčij.

Geslo »Mi smo ljudstvo« so takrat tisoči spremenili v »Mi smo isti narod«, Dresdenska cerkev Naše Gospe, kjer je takrat govoril zahodnonemški premier, je zato simbolično mesto ne samo upora, ampak tudi združitve razdeljene države. Cerkev, ki je bila v bombardiranju leta 1945 popolnoma uničena, je bila dokončno obnovljena leta 2005.
Mesto, kjer sta se rodila slikar Gerhard Richter in pisatelj Erich Köstner, mesto znamenite Semperjeve opere in številnih baročnih zgradb, med katerimi je seveda tudi največja dresdenska znamenitost, kompleks baročnih paviljonov in galerij Zwinger, je danes tretje največje mesto na vzhodu s pol milijona prebivalcev. In če je že pred drugo svetovno vojno veljalo za eno najlepših, je zdaj dobilo še nov superlativ: eno najbolj zelenih mest. Stopinje v socialistično preteklost imajo 17 postaj in vodijo mimo številnih cerkva, posebej mimo cerkve Svetega križa (kjer so se tako kot v Leipzigu zbirali v molitvah za mir) in nekdanje časopisne hiše Die Union (kjer je 10. oktobra izšel članek z naslovom Mogoče se je pogovarjati drug z drugim, prvi članek, ki je odprl pot svobodnemu novinarstvu) do nekdanje centrale vzhodnonemške tajne službe Stasi, kjer so se po padcu komunističnega režima zbirali ljudje, da bi nekdanjim agentom preprečili uničevanje dokumentov. Dresden v svojem stanovanjskem naselju skriva tudi hišo sovjetske varnostno-obveščevalne službe KGB, kjer je od leta 1986 do 1990 let deloval Vladimir Putin še kot mlad agent. Tako imenovana Putinova vila je danes sedež – kako ironično – antropozofskega društva.

Sicer pa so kljub prenovam, arhitekturnim predelavam, ki so povsem spremenile videz mesta, še vidni ostanki tudi prave socialistične arhitekture. Predvsem na osrednjem trgu Altmarkt (kjer je eden najstarejših božičnih sejmov v Nemčiji Striezelmarkt), ob katerem stoji kulturna palača, nekakšen dresdenski Cankarjev dom, ki pa je po prenovi že izgubil vez s preteklostjo. Ostala je le velika stenska poslikava Gerharda Bondzina Pot rdeče zastave. Skupaj s tridesetletnico padca režima v tem mestu slavijo tudi petdesetletnico te zgradbe. Sicer pa si je ostanke nekdanje Vzhodne Nemčije mogoče ogledati v muzejih; vojaškem, avtomobilskem, medtem ko v umetniški galeriji Albertinum lahko vidimo, kako so vzhodnonemški umetniki posamezne teme, s katerimi naj bi glorificirali državo, uporabili kot osebno refleksijo obstoječega režima.

Čipke, ilustracije, Plauen

Ste vedeli, da so prve masovne demonstracije potekale v mestu Plauen? To je prvo, kar slišimo o mestecu, nekoč bogati čipkarski skupnosti v začetku dvajsetega stoletja (celo zlato medaljo so dobili na pariškem Expu), ki pa je na koncu 80. let propadlo, zanemarjeno in degradirano čakalo odrešitve. Ker je ni bilo, so tamkajšnji prebivalci (zaradi bližine meje z Bavarsko so, denimo, lovili tudi zahodnonemški TV-program, zaradi bogate čipkarske zgodovine pa so bili tudi podjetni) odšli na ulice. Pred luteransko cerkvijo je demonstriralo 1500 prebivalcev, potem pa iz dneva v dan več. Danes na prelomni čas zgodovine opozarja spomenik Wende (nemški izraz Wende namreč pomeni preobrat), nekdanja baza sovjetskih vojakov pa je spremenjena v stanovanjsko naselje, nekdanji dvorec v urbano četrt. Sicer pa so v mestu posebej ponosni na svojega ilustratorja z začetka dvajsetega stoletja Ericha Ohserja, ki je pod psevdonimom E. O. Plauen od leta 1934 do 1937 risal stripovsko serijo Oče in sin (Vater und Sohn).

Glasba, knjige, Leipzig

In potem je tukaj Leipzig, mesto, kjer se je vse najbolj množično začelo v tistih turobnih oktobrskih dneh leta 1989. V več kot 850 let stari cerkvi svetega Nikolaja, v središču mesta, za opero in univerzo in neverjetnim nebotičnikom z več imeni (Univerzitetni velikan ali samo Stolp) iz 80. let, se je na ponedeljkovih molitvah za mir zbiralo iz tedna v teden več ljudi. In ko že niso mogli kam, so odšli na ulice in trge. Zdaj ob cerkvi v spomin na mirne proteste ljudi, ki so zahtevali reformo družbe, in ne le kozmetičnih popravkov, stoji reprodukcija enega od cerkvenih stebrov, okrašenega s palmovimi listi.

Danes je Leipzig, imenujejo ga tudi mesto knjig zaradi slovitega knjižnega sejma, največje mesto v vzhodni zvezni državi Saška, in najhitreje rastoče mesto v Nemčiji. Od leta 2000 ima kar 100.000 prebivalcev več. V zadnjem času ga imenujejo tudi novi Berlin. Nižje cene in številne priložnosti so pritegnile nove prebivalce. In vsi najraje govorijo o tukaj in zdaj. Kaj je nastalo v treh desetletjih: kako so iz opuščene elektrarne ustvarili multimedijski kulturni center, ki se je specializiral predvsem za digitalno umetnost. Kako je iz nekdanje predilnice bombaža Spinnerei, ki je bila v 19. stoletju osrednja evropska predelovalnica bombaža, nastalo malo mesto, kjer se zbirajo umetniki, startupi, kjer se v prepletu umetnosti in posla krešejo nove ideje. A najbolj neverjetne spremembe je prav v desetletjih po družitvi Nemčij doživela pokrajina zunaj Leipziga. Nekdanja opustela rudniška območja, degradirano krajino, so spremenili v rekreacijsko regijo umetnih jezer, več kot dvajset jih je, urejena so kot
turistična letovišča s široko športno ponudbo (surfanje, kajtanje, jadranje, vožnja s kanuji ...) in celotno infrastrukturo.

Osrednja sila Leipziga pa je še vedno glasba. Kako da ne, ko pa so v njem svoj del življenja pustili Johann Sebastian Bach, Felix Mendelssohn, Robert Schumann, Richard Wagner in drugi, leipziški orkester Gewandhaus pa je eden najstarejših in najpomembnejših simfoničnih orkestrov na svetu. Leta 2013 je gostoval tudi pri nas.
Turist, ki išče nekdanjo Vzhodno Nemčijo, jo bo našel le še na starih fotografijah, v videih, inštalacijah, muzejih ... institucijah, ki so to zgodovino zamrznile v različnih kontekstih in zdaj pripovedujejo nove-stare zgodbe. Ni jih malo, Nemci so pri tem precej skrbni in tudi inovativni, a kljub temu najraje govorijo tem, kaj novega, dobrega in lepega je nastalo tri desetletja po Wendeju.