Bilo je še jutro, a ne prezgodaj za domačine iz Gorij in okolice, ki so že imeli veliko postoriti. Ta čas ne bi smelo biti prezgodaj niti za obiskovalce, ki bi si želeli ujeti kanček miru v slikoviti soteski Vintgar. A čeprav ni minilo niti leto od tiste sezone, ko jo je obiskalo največ ljudi doslej, je bilo spokojno, ob reki Radovni, ki vse leto vztraja pri temperaturi od šest do osem stopinj Celzija, tudi precej sveže. Smer obiska je nakazovala puščica; po soteski namreč odslej vodi enosmerna pot.

Blejski vintgar je ena tistih znamenitosti, o katerih smo vsaj na vrhuncu turistične sezone menili, da se jim je zaradi gneče bolje izogniti. Ta se je zadnjih letih res stopnjevala, priznava Tomaž Bregant iz Turističnega društva Gorje, ki tako rekoč od vsega začetka skrbi za slikovito sotesko, zarezano med navpičnima stenama Homa in Boršta. Lani so našteli okoli 400.000 obiskovalcev, podobno kot leto prej, kar je precejšen skok glede na prejšnja desetletja. V Delu smo, denimo, še leta 2002 poročali, da je sotesko prehodilo 53.000 ljudi.



Ob zadnjih številkah so v turističnem društvu začeli razmišljati o tem, kako bi uredili »promet« v soteski, da ne bi bilo prevelike gneče. Začeli so načrtovati enosmerno pot, in ta zamisel je v letošnjem letu, ki ga je v vseh pogledih zaznamovala pandemija, še zlasti pa v turizmu, prišla kot naročena. Letos takšnih turističnih številk kot lani kajpak ni pričakovati, še zlasti ker je 90 odstotkov gostov Vintgarja iz tujine.


 

Pomoč informacijske tehnologije

Obiskovalcev po soteski ne vodijo vodniki; najdrznejši se lahko prepustijo domišljiji, pri čemer je divja Radovna vsekakor v lepo pomoč, sicer pa je v času informacijske tehnologije na voljo spletna aplikacija. Ob omembi informacijske tehnologije pa Tomaž Bregant vendarle opozarja, da jim ta povzroča tudi nekaj preglavic, kajti googlovi zemljevidi ljudi pogosto zapeljejo na napačno pot, zaradi česar se zlasti v času pogostih konic zapletejo v promet in naposled slabovoljni pridejo v to »prvinsko idilo ob vznožju Alp«, kakor jo opisujejo v društvu.

Zato Bregant svetuje, da sledijo povezavam na spletni strani društva ali analognim navodilom in se napotijo najprej proti Gorjam, zavijejo za Podhom in tam sledijo smerokazom. To je še posebej pomembno zdaj, ko je edina vstopna točka iz vasi Podhom. Še bolje pa kajpak je, če uporabijo javni promet, pridejo s kolesom ali peš.



Aplikacijo, ki vodi po soteski, si je mogoče naložiti pri informativni tabli na vstopni točki v Vintgar, kjer so na voljo še druge informacije, fotogalerija in video. Da veljajo nova pravila, obiskovalca opozarjajo označbe pri vstopu; kažejo, da je pot enosmerna, zapovedujejo razdaljo vsaj dveh metrov in vzgajajo ljudi, da naj hodijo le po označenih poteh. Prehod do vode ni dovoljen – ne glede na to, kako osvežilna se zdi Radovna v najbolj vročih dneh.
 

Skoraj 130 let

Preskrbljeni s spletno aplikacijo ter številnimi opozorili, ki so postala nekakšen zaščitni znak letošnjega turizma, se kmalu vendarle sprostimo. Za to poskrbi Radovna, ki se že ob vstopu radoživo vrtinči in prekopicuje čez kamne ter zganja trušč, s katerim odplakne besede in opozorila, ki nam dopovedujejo, da nikoli ne bo več enako. V soteski se sodobnost sreča s preteklostjo. Vse galerije in mostovi so tam že skoraj 130 let, vsakih nekaj let so jih popravljali, v zadnji zimi še posebej izdatno, o čemer pričajo dolge zaplate desk iz svežega lesa ter pod njimi novi železni nosilci, velikokrat postavljeni ob starih, zarjavelih, obraslih z mahom, o katerih se zdi, da so se že zlili s kamnom in postali del narave.



Sotesko sta leta 1891 odkrila gorjanski župan Jakob Žumer ter kartograf in fotograf Benedikt Lergetporer. Bila je osupljiva, a neprehodna in nedostopna, na bližnjem Bledu pa se je turizem tedaj že razvijal, zato bi bilo lepo (in donosno) ponuditi obiskovalcem še kakšno znamenitost, je razmišljal župan, ki je veljal za delavnega in podjetnega moža. »Gospod je bil 40 let občinski mož, lep čas tudi župan. Bil je zelo napreden. Ob kmetiji, mlinu in žagi je imel še mizarsko delavnico. Eno njegovih zadnjih del so klopi v župnijski cerkvi na Bledu, ki so jo zgradili leta 1906,« ob spominski plošči Jakobu Žumru pove Bergant.

Že dve leti pozneje so sotesko uredili, zgradili več kot 500 metrov mostov in galerij ter jo pod okriljem Olepševalnega društva iz Zgornjih Gorij odprli za oglede. To je bila prva soteska, urejena za turiste pri nas, in je dala ime vsem podobnim. Vintgar je namreč postalo nekakšno generično ime, ki so ga pozneje dobile še druge podobne soteske v Sloveniji, kot so Iški vintgar, Ribniški vintgar nad Srednjo vasjo v Bohinju in Bistriški vintgar pri Slovenskih Konjicah – pa čeprav niti Gorjanci, kakor si pravijo prebivalci Gorij, natančno ne vedo, od kod to ime izvira. Po eni razlagi naj bi bilo izpeljano iz nemške besede Weingarten, s katero so poimenovali tudi vinograde v okolici Bleda, po drugi pa se soteska tako imenuje zato, ker njen prerez spominja na vinsko čašo.


 

Med Homom in Borštom

Objem soteske je hladen, njene stene se dvigajo tudi 250 metrov visoko. Tomaž Bregant ob najvišjih stenah pogleda navzgor in nas seznani s hriboma Hom in Boršt, prvi je visok 834 metrov, drugi 931. Med njima se je v dolžini 1600 metrov skozi pestro geološko zgodovino spretno zgnetla Radovna. Do konca zadnje medledene dobe je izdolbla dve tretjini celotne globine soteske, po koncu zadnje ledene dobe pred 10.000 leti še preostanek. V najožjem delu, Peklu, je Vintgar širok le nekaj metrov, najbolj občudovanja vreden je (vsaj pregovorno) na Žumrovih galerijah, čeravno bo marsikoga bolj pritegnil pogled na veličastni most bohinjske železnice ali jez male hidroelektrarne.

Pod mostom Tomaž Bregant postoji in spomni na leto 1906, ko je tod stekla znamenita železnica, ki jo je mojstrsko sprojektiral gradbeni inženir Maks Klodič. Predvsem pa spomni na nekdanjega sovaščana, ki je poskrbel, da je tod sploh stekla ta železnica, to je bil baron Jožef Schwegel. »Bil je veleposlanik v času gradnje Sueškega prekopa v Aleksandriji, prijateljeval s cesarjem Francem Jožefom, organiziral njegov obisk ob odprtju tega prekopa in takrat tudi prejel baronski naziv,« ga opisuje. »Sicer pa je bil precej posloven človek, špekulant, danes bi mu rekli tajkun. Iz lastnih vzgibov se je potrudil, da gre bohinjska železnica po tej poti. Tukaj je namreč dvorec Grimšče z vso pripadajočo posestjo, ki jo je kupil in nato drago prodal cesarsko-kraljevi družbi ob gradnji železnice.«



Iz zgodovine sogovornik spet hitro prestopi v sedanjost in k načrtom: v kratkem nameravajo tam postaviti dodatno informativno tablo, ki bo podala nekaj informacij o mostu in geološki zgodovini soteske.


 

Iz soteske v gozd

Prav na koncu Vintgarja se najglasneje oglasi Šum, najvišji rečni slap v Sloveniji, reka Radovna se nedaleč stran kot desni pritok izlije v Savo Dolinko, obiskovalci pa izstopijo iz Vintgarja. Od tam jih krožna pot vodi v gozd, kjer jih te dni prevzame vonj po čemažu, nato v Blejsko Dobravo (kjer si je sicer mogoče najeti prevoz) in spet v gozd.

Vračamo se po Strmi strani, kakor pravijo domačini, čeprav je strmine bolj malo, kljub vsemu pa pot zahteva ustrezno športno obutev in nekaj pohodniške kondicije. Gorska reka je ob vračanju nekje v globini, a na svojo navzočnost ves čas opozarja s šumenjem, našo pozornost pa pritegne gozd z vso svojo raznolikostjo.