Švicarska piramida z Guinnessovim rekordom

Gorski vrh Niesen, ki je del Bernskih Alp in se razprostira ob idiličnem jezeru Thun (nem. Thunersee), je zaradi oblike videti kot skica iz učbenika narave in družbe za prvi razred. Kot risba, ki jo je narisal petletni otrok – gora v obliki trikotnika z nekaj oblaki in misteriozno meglo, ki počiva tik ob vrhu. Prav zaradi pravilne oblike je vrh dobil vzdevek švicarska piramida.

Niesen (niesen v nemščini pomeni kihniti) ni poseben le zaradi svoje oblike, temveč tudi zato, ker se na 2362 metrov visok vrh, ki ponuja nepozaben panoramski razgled, lahko vzpnemo, ne da bi se spotili. Od vznožja v naselju Mülenen na nadmorski višini 692 metrov do vrha na postaji Kulm namreč vozi vzpenjača, ki sprejme okoli 60 ljudi. V njej je bilo zaradi ukrepov proti širjenju koronavirusa sicer konec julija mogoče našteti le okrog 30 potnikov. Podobne vzpenjače oziroma gorske železnice sicer za Švico niso nič posebnega, pri nas pa si stežka predstavljamo, da bi se lahko, denimo, na Kredarico povzpeli s podobnim prevoznim sredstvom. Verjetno pa bi bil v takšnem primeru pogled na že zdaj večkrat prezasičen najvišji vrh v Sloveniji precej manj atraktiven.
 

Pol ure vožnje do vrha

Gradnja tirnice za vzpenjačo je bila dokončana leta 1910, proga je dolga tri kilometre in pol, največji naklon pa je 68 odstotkov, kar je sicer malo v primerjavi z domnevno najbolj strmo vzpenjačo na svetu Schwyz-Stoos v osrednji Švici, ki doseže naklon 110 odstotkov; to pomeni, da se na vsakih sto metrov povzpne 110 metrov v višino.



Vožnja do vrha s kultno rdečo vzpenjačo, ki malce spominja na vagon nekaterih naših starejših vlakov, na naše vlake spominja tudi po »hitrosti«, traja namreč okrog trideset minut. A tudi na tej poti mora potnik prestopati – na sredini proge je treba stopiti na drugo vzpenjačo, ki pelje do vrha. Zaradi ekonomičnosti je namreč postavljen le en tir.

Prav prestop pa je možnost, da mnogi – tako sem naredila tudi jaz – kupijo vozovnico le do polovice Niesna (cena povratne vozovnice od vznožja do vrha je za odrasle okoli 60 švicarskih frankov), nato pa do vrha nadaljujejo peš. Na Niesen se je sicer mogoče povzpeti iz različnih smeri. Najdaljša pot od vznožja vzame približno pet ur in pol, tista od sredine oziroma stičišča vzpenjač na točki Schwandegg na višini 1669 metrov pa dve uri in pol, a jo lahko pohodnik z zmernim tempom in povprečno kondicijsko pripravljenostjo prehodi v dobri uri in pol. Pot vodi najprej skozi gozd, nato pa se nad gozdno mejo odpre in na vsakem koraku pohodnika prepriča, da se ustavi in zazre v daljave na sosednje vrhove in jezero.


 

Po najdaljših stopnicah v manj kot eni uri

Četudi je naklon vzpenjače kar velik, se dviga počasi in je zato primerna tudi za tiste, ki se bojijo višine in adrenalinskih voženj. Že z vzpenjače se z vsakim premaganim oziroma prevoženim metrom odpira vedno lepši razgled, potnik opazi tudi stopnice, ki se vijejo tik ob progi. Prav stopnišče je tisto, po čemer je Niesen svetovno znan – z 11.674 stopnicami se je namreč zapisalo v Guinnessovo knjigo rekordov kot najdaljše na svetu. Stopnice so ob progi zgradili zaradi lažjega dostopa ob vzdrževalnih delih, ki so potekala tudi med mojim obiskom. Zaradi varnosti so zaprte za pohodnike z izjemo enega dneva v letu, ko pripravljajo posebno tekmovanje: tradicionalni tek po njih od vznožja do vrha.

Število tekmovalcev je omejeno, prav tako pa morajo ti ob prijavi podati »dokaz«, da so fizično dovolj pripravljeni oziroma da so se že udeležili kakšnega podobnega fizično zahtevnega tekmovanja. Najboljši tekači zmorejo 1700 metrov višinske razlike v manj kot eni uri – kar je še bolj fascinantno zaradi dejstva, da so stopnice zelo okorne in ozke, da o trpljenju kolen niti ne izgubljamo besed.




Prav zaradi pestrih možnosti vzpona je Niesen primerna izletna točka za vse generacije. Vožnja z vzpenjačo omogoča, da se na vrh povzpnejo družine z mlajšimi otroki in starejši oziroma upokojenci, vrh pa je zelo priljubljen tudi pri pohodnikih oziroma fizično bolje pripravljenih posameznikih in tudi adrenalinskih navdušencih, saj je v okolici ob lepem vremenu opaziti jadralne padalce, na poteh pa gorske kolesarje. Med potjo srečamo tudi koze in krave, ki se pasejo na strmih pobočjih.

Nič ne odtehta razgleda

Na vrhu Niesna pridejo na svoj račun tudi ljubitelji švicarske hrane, ki jo ponuja restavracija Berghaus Niesen – atraktivna planinska koča z razgledno teraso, v kateri je bilo opaziti predvsem starejšo populacijo. Če se ob obisku slovenskih koč večkrat zdi, da so mnoge na isti ravni že desetletja in nimajo tako kakovostne in raznolike ponudbe, je koča na vrhu švicarske piramide popolno nasprotje. Gastronomska ponudba in postrežba sta takšni, da bi posameznik – če ga ne bi v vseh strani obdajali alpski vrhovi – pomislil, da je v restavraciji sredi mesta. V koči najdemo tudi trgovino s spominki, prav tako pa imajo pohodniki možnost prenočitve; to po njihovih podatkih ponujajo že od leta 1856.






Na samem vrhu prirejajo tudi kulturne prireditve, a zdi se, da se nič od naštetega ne more primerjati z razgledom z 2362 metrov visokega vrha.

Zame najlepši je pogled na jezero Thun, ki doseže globino več kot 200 metrov, v poletnih mesecih pa je priljubljen med kopalci in surferji. Prevzame zlasti turkizno modra barva jezera, ob katerem so zrasla naselja, ki pa niso le turistična. Razgled so sicer deloma zakrivali oblaki, ki so se premikali z veliko hitrostjo, a niso pokvarili razgleda, saj se lahko na vrhu ozreš na vse strani. In če je na poti v poletnih mesecih zadoščala poletna oprava, je bilo na vrhu občutno bolj sveže, zato je vetrovka vsekakor nepogrešljiv kos oblačila.



V smeri, od koder vodi vzpenjača, se z vrha v daljavi med drugim vidijo tri zelo znane gore: Eiger (3970 m), Mönch (4110 m) in Jungfrau (4158 m). Razgled omogoča pogled na druge alpske vrhove in je vsekakor nekaj, kar popotnik v Švici mora doživeti.

Pa vendar je Niesen poseben tudi, če ga opazujemo od daleč. Deluje skrivnostno, morda še bolj, kot ko se mu približamo in vidimo, da je le še ena od mnogih turističnih točk. Prav poseben občutek je zbuditi se in pojesti zajtrk z razgledom na Niesen in jezero, saj se zdi, kot da si se znašel v razglednici. Za trenutek sem se počutila zaljubljena v goro, kot je bila v svojo goro zaljubljena Nan Shepherd, o kateri med drugimi v knjigi Kaj hoče ženska? piše kolegica Irena Štaudohar. Morda zdaj laže razumem tiste neustrašne popotnike, ki so tako hrepeneli po najvišjih vrhovih sveta in v njih videli nekaj svetega, drugačnega, četudi realnost vedno znova pokaže, da so tudi najvišji vrhovi postali turistična središča, kamor se želi, večkrat brez spoštovanja do gore, povzpeti vsak smrtnik. Vse gore le niso rezervirane za vsakogar – to pa ne velja za Niesen, ki vsakomur omogoča genießen (uživati).