Z nostalgičnim vlakcem med dremave madžarske vasice

Za večino Slovencev srednje in starejše generacije je madžarski Lenti še zdaj sinonim poceni sejmarskih nakupov ob četrtkih in sobotah. Nekoč so se tja zgrin­jale množice slovenskih nakupovalcev poceni kitajskih oblačil in obutve, poljskega orodja in manjših strojev, romunskih delovnih rokavic in usnjenih izdelkov ter kdove česa vse še. Ob sejemskih dneh je bilo v središču mesta skoraj nemogoče najti parkirno mesto in težko se je bilo prerivati skozi množico. A to je že dolgo preteklost. Sedanjost in prihodnost Lentija in njegove okolice pa je turizem.

V Lentiju so prvo termalno kopališče odprli leta 1978 in razvilo se je v precej velike in tudi med tujci že znane Terme Lenti, ob tem pa so v mestu in okolici zrasli manjši hoteli, gostišča, penzioni, apartmaji in dodatna ponudba. Tudi Slovenci so med gosti takšnega, zdaj veliko bolj umirjenega ter k zdravju in sprostitvi usmerjenega Lentija, a le redki med njimi poznajo zanimivost, ki dela te kraje za nekaj posebnega med turističnimi območji na stičišču štirih sosednjih dežel. Ta zanimivost je ozkotirna gozdna železnica, ki je pred stolet­jem nastala iz povsem gospodarskih razlogov, a so jo ohranili in ima zdaj izjemen turistični potencial, ki se ga njeni lastniki že dobro zavedajo.



V času med obema svetovnima vojnama so bili lastniki velikega dela gozdov v okolici Lentija v smeri proti Zalaegerszegu, v pokrajini Göcsej, grofje Szechenyji. V Lentiju so leta 1926 zgradili veliko žago, skoraj sočasno pa je začelo nastajati omrežje ozkotirne gozd­ne železnice, ki je bila tedaj najprimernejši in tudi najsodobnejši način prevoza hlodovine iz obširnih in težko prehodnih gozdov do predelovalnih obratov ali do redne železnice. Gozdnih cest namreč ni bilo veliko, transportnih sredstev razen konjskih vpreg tudi ne, zato so vlakci gozdne železnice z majhnimi parnimi lokomotivami opravljali pomembno vlogo in pripomogli h gospodarskemu razvoju tega območja.
 

Prevažajo tako les kot turiste

Še vedno Csömöderska gozdna železnica (njen sedež je v Csömöderju pri Lentiju) opravi precej koristnega dela, pravi njen vodja Mihaly Kaliba iz državnega gozd­nogospodarskega podjetja Zalaerdö (Zalski gozdovi). Po njej do predelovalnih obratov ali skladišč prepeljejo okrog 20.000 kubičnih metrov lesa na leto, kar je približ­no desetina vsega letnega poseka na območju podjetja Zalaerdö, ki gospodari s skoraj 60.000 hektari državnih gozdov v Zalski županiji. Madžari namreč po vojni nacionaliziranega premoženja v glavnem niso vračali v naravi, zato so grofovski gozdovi, žage in tudi železnica ostali v državni lasti. Železnica pa se je ohranila predvsem zato, ker gozdovi na tem območju še posebno v slabih vremenskih razmerah v nekaterih delih niso dosegljivi drugače kot po tračnicah.

​​Toda csömöderski vlakci že dolgo ne vozijo samo lesa, ampak jih že od petdesetih let prejšnjega stoletja na delu omrežja uporabljajo tudi za potniški promet, ki je zad­nja leta vedno bolj turističen. Na leto tako prepeljejo tudi več kot dvajset tisoč potnikov. Lansko in letošnje pandemijsko leto, ko so bili prevozi potnikov zelo redki in se šele zdaj počasi normalizirajo, seveda ne štejeta.



Vse omrežje te gozdne železnice po sobotni otvoritvi novega, kilometer dolgega podaljška na končni postaji pri Kistolmacsu meri sto deset kilometrov in je najdaljši sistem ozkotirne želez­nice na Madžarskem, vendar je za potniški promet namenjenih le triintrideset kilometrov proge med Lentijem, Csömöderjem in Kistolmacsem. Nekoč, od petdesetih let prejšnjega stoletja, je bila proga med Csömöderjem in Kistolmacsem za ljudi pomembna kot edina oblika javnega prevoza, zdaj pa se po njej vozijo predvsem turisti, radovedneži in železniški nostalgiki. V običajnih razmerah od konca marca do konca septembra od ponedeljka do sobote vozijo po trije vlaki na dan iz Lentija prek Csömoderja do Kistolmacsa in po trije v obratni smeri. Odprte panoramske vagončke vleče katera od enajstih dizelskih lokomotiv, ki jih imajo tudi za vleko lesa, ob posebnih priložnostih – poprej je bilo to vsako drugo soboto v mesecu – pa na čelu vlakca sopiha obnov­ljena skoraj sedemdeset let stara parna lokomotiva.
Po besedah Mihalyja Kalibe je mogoče naročiti tudi posebne vož­nje. Nekaj jih organizirajo sami – tako na primer vedno na martinovo pripravijo martinovanje med vožnjo v posebnem, zaprtem salonskem vagonu za največ petindvajset potnikov, sicer pa si ljudje najemajo vlak za posebna praznovanja rojstnih dnevov in druga slavja ali pa za poslovne sestanke.
 

Vožnja z vlakcem je posebna

In kakšna je vožnja s csömöderskim vlakcem? Posebna. Tu se še sliši nenehni glasni tadam-tadam, ko železna kolesa lokomotive in vagonov tolčejo po spojih tračnic. Pri sodobnih vlakih tega zvoka, ki je bil v preteklosti sinonim za vožnjo po tirih, več ni. In počasna. Vlak vozi s hitrostjo od petnajst do največ dvajset kilometrov na uro, zato na primer vožnja po osemnajst kilometrov dolgem odseku med Csömöderjem in Kistolmacsem traja uro in četrt. Toliko traja ta vožnja tudi zato, ker se vlakec ustavlja pred vsakim večjim križiščem s cesto. Takrat sprevodnik, ki je tu dek­lica za vse razen za upravljanje lokomotive, izstopi, z loparčkom ustavi morebitne (a zelo redke) avtomobile, pusti, da vlak zapelje čez cesto, med vožnjo znova skoči na vagon in pot se s tako počasnim tempom nadaljuje.



Je pa vožnja tudi zelo zračna, saj so vagoni odprti in imajo samo streho. Za slabše vreme so csömöderski želez­ničarji sicer tri panoramske vagone opremili z zaščitnimi folijami, vendar je pravi užitek počasne vožnje skozi pokrajino mogoče doživeti samo v povsem odprtem vagonu. In zanimiv je ta izlet zaradi zanimive, drugačne pokrajine valovitega območja Göcsej. Položni griči so v glavnem porasli z gozdovi, po dolini, po kateri pelje železnica, pa je največ prostranih travnikov in polj, prepredenih z mejicami in potresenih s posamičnimi drevesi ali gozdički. Z vlaka je mogoče videti tudi pašnike z madžarskim govedom in velike skladovnice okroglih senenih bal, pripravljenih za zimsko krmo. Nekajkrat proga zavije tudi skozi jelševe ali hrastove gozdove, ki z gričev včasih segajo vse do doline, prečka pa tudi celo vrsto mirnih, dremavih vasic, ki so ob delavnikih ponekod videti kot izumrle in kot iz nekega drugega časa. Kar sredi dne je mogoče z vlaka videti fazana na bliž­njem travniku, kanjo ali jastreba v zraku, pisani metulji pa včasih zablodijo prav v odprti vagonček. In tudi poceni je vožnja s tem vlakcem, saj v eno smer za vseh triintrideset kilometrov stane slabih šest evrov, povratna vožnja pa pol manj.


 

Muzejček in zanimivosti ob progi

Na začetni postaji v Lentiju, ki je prav nasproti tamkajšnjih term in v neposredni bližini velike žage, so leta 2004 uredili muzejček, ki priča o razvoju in sedanjem stan­ju gozdne železnice, sama zbirka pa je razstavljena v prostoru, ki je hkrati po starem opremljena čakalnica. V drugem delu muzeja imajo še zbirko o gozdarstvu, les­nopredelovalni industriji in gozdovih območja Göcsej, ki priča o začetkih žagarstva v Lentiju. Žaga je bila prvi večji industrijski obrat v tej takrat še vasi. Od začetka je vse stroje na njej prek transmisije poganjal velik osrednji parni stroj z dvema parnima kotloma, ki je zdaj del muzejske razstave. Parni stroj je poganjal tudi električni generator, ki je proizvajal električno energijo za potrebe žage, elektriko pa so lahko napeljali tudi v stanovanja uslužbencev žage. To so bila prva stanovanja v Lentiju, ki so dobila elektriko.



Sicer pa je poleg muzejčka ob progi kar nekaj peš ali s kolesom (vlakec ima lahko tudi vagon za kolesa) dosegljivih zanimivih točk, kot je majhno, a prijetno in lepo urejeno termalno kopališče v kraju Bazakeretye. Ta vas, ki je nekoč hotela postati mesto, je bila v letih tik pred drugo svetovno vojno središče naftne industrije na Madžarskem. Bogate naftne zaloge je tu raziskovalo in črpalo mešano ameriško-madžarsko podjetje, ki je poskrbelo tudi za razvoj kraja, gradnjo stanovanj za zaposlene in za siceršnji visok družbeni standard. Zdaj, ko je naft­na evforija preteklost, na burne naftarske čase spominjajo le opuščene velike upravne stavbe, nekaj stanovanjskih blokov, zarjavele naftne črpalke in muzejček naftne industrije nedaleč od vasi.

Prav tako v bližini Bazakeretya je ogleda vreden zanimiv arboretum Budafa, ki ga tako kot železnico upravlja gozdarsko podjetje Zalaerdö. Več kot dvesto drevesnih vrst uspeva v njem, ima pa tudi otroško igrišče na temo gozda in narave.
Vsaj od zunaj si je v kraju Paka - Dömefölde mimogrede mogoče ogledati sto petdeset let staro obnovljeno panonsko kmečko hišo, zanimivo pa je čez dan ostati tudi na končni postaji v Kistolmacsu, kjer je umetno jezero, primerno za kopanje, avtokamp in dve ali tri gostilne, ki ponujajo hrano. Tudi z jezerom gospodari podjetje Zalaerdö, ki se ukvarja še z ribiškim in lovnim turizmom ter ribičem in lovcem ponuja kar nekaj koč in prenočišč na širšem območ­ju Göcseja.