Staro estonsko mesto z mladimi ljudmi

Gabriel Leigh, novinar New York Timesa, je pot po Estoniji opravil prav v času, ko sem tudi jaz obiskal to baltsko deželo. Morda sva kje naredila kakšen skupen korak, ne da bi vedela za to. Bilo je poletje, še zmeraj zaznamovano s kovidom, in na potovanju po notranjosti ravninske zemlje, ki tudi v normalnih letih ne vidi veliko tujih turistov, sem bil ves čas trdno prepričan – tukaj bosta mir in tišina. Tako je tudi bilo.

Zdi se, da je pandemija, ki je odnesla toliko življenj, v ljudeh vendarle vzbudila premislek ter nam dala, da ponovno ovrednotimo svoja življenja. Nekaj od tega bo verjetno ostalo tudi v načinu potovanj. Morda bodo to individualni obiski tihih krajev brez tisočglavih množic in prometnega kaosa. Morda.

Cimetove žemljice

Oba z Leighom v Estoniji najdeva takšen cilj, mesto Viljandi, spočito podeželje za pohajkovanje, in ameriški novinar o njem zapiše: »V kavarni Rohelise Maja Cafe, domačem, živahnem lokalu ob starem mestnem jedru, sem naročil nekaj, kar se je izkazalo za najboljšo cimetovo žemljo, kar sem jih kdaj jedel. Ko sem klepetal z lastnico Kaari Onni (v žemljicah uporablja svež, organski cimet in jajca; njen mož je iz New Jerseyja; imata šest otrok in vsi študirajo glasbo), se je v kavarni pojavilo dekle z violino v roki. Našla je mesto, približno deset metrov stran od mene, in zaigrala melodijo. Takoj nato se je zaslišala še ena glasba, tokrat je bila flavta, ki je prihajala z ulice. Gospa Onni je pojasnila, da so včasih otroci igrali na inštrumente pred kavarno, v upanju, da bodo dobili cimetovo žemljico. Čeprav se je ta dan zdelo, da igrajo samo zato, da bi se igrali, je nagrada vseeno prišla.«

Viljandija, mesta v globini estonskega podeželja, na mnogih turističnih seznamih preprosto ni, vendar se je zanj še kako vredno potruditi. Tudi če v tem zapisu izvzamem njegovo unikatno okolico – to je Soomaa, pokrajina jezer in gozdov, dežela petih letnih časov, o kateri smo pred dvema letoma že objavili reportažo –, me tukaj ves čas spremlja nekaj nepričakovano lepega, kar si razjasnim zelo kmalu – občutek, da mesto ta večer stoji tam le zame.

Mestece, lahkotno kot dimna savna

Obiskati Viljandi pomeni naleteti (ali načrtno obiskati, kot v mojem primeru) na mestece, polno pastoralne pokrajine in radovednih pogledov, ki jih ljudem vračaš z užitkom. Vse deluje zaspano, čeprav estonsko poletje ni takšno. Temperature so prijetne, brezovi gozdovi v okolici delujejo meditativno, voda v jezeru ima ravno pravšnjo toploto. Rekel bi: nordijsko mesto v poletju, na več načinov, od hrane do vode in gozda, če ne bi bil sovjetski element, nekakšen kolektivni spomin, zdaj očiten v nekaterih grajenih okoljih, kot so sivi, melanholični bloki realnega socializma, še vedno prisoten. Toda Viljandi je srečno mesto, v središču skoraj ni sovjetskih stanovanjskih stolpnic, še stari partijski štab, pošast iz časa železne zavese, ki je bil tako grd, da je bil po svoje zanimiv, so podrli.

Večerni sprehod po središču je lahkoten. Gledam liste, ki padajo z dreves na druge liste na travi, kot bi bila že jesen. Skoraj ne srečam ljudi. Na trenutke se mi zdi, da sedim v tradicionalni estonski dimni savni, popolnem zaključku dneva. Ta savna se v nasprotju z običajno ogreva z odprtim ognjem brez dimnika, kar pomeni, da se prostor napolni z dimom. Preden vstopiš, se dim spusti ven. Postopek je preprost, kot omenjena lahkotnost Viljandija. Nekaj časa sediš, nato izstopiš, malo si sajast, skočiš v reko, popiješ nekaj piva in postopek ponoviš. Stojiš zunaj, nad tabo morda letijo velike ptice, žerjavi. Povsod okoli je ogromno ravnine, prazne vseh skrbi in polne borovcev. Čiste in lahke. Kot človeška duša po prihodu iz savne ali med sprehodom po ulicah tega mesta.

Glasba in umetnost

Nad mestom je grad. Razvalina. Stara trdnjava. V njenih ruševinah je vsako poletje festival ljudske glasbe. Glavna atrakcija mesta. Takrat pridejo tudi ljudje. V dneh festivala se prebivalstvo, ki šteje okoli 17.000 duš, podvoji.

Nič ni presenetljivega v tem. Težko bi izbrali bolj značilen podeželski kraj v Estoniji. Tudi Estonski center tradicionalne glasbe je prav tu. Njegov direktor, gospod Noormaa, je glavni motor vsega dogajanja. Organizira koncerte in vodi glasbeno knjižnico. Leigh še zapiše, da je omenjeni center v stari, prenovljeni stavbi, ki je bila nekoč – propadajoče skladišče vodke. Zelo sovjetsko, mar ne? »Mislim, da je to zgodba o uspehu Viljandija,« Leighu pove direktor. »Večina našega občinstva so mladi, oni narekujejo vzdušje. Zelo si želimo, da bi se mladi glasbeniki poglobili v svojo umetnost in tradicionalno glasbo prenesli v današnji čas, ne da bi pri tem izgubili svoje korenine.«

Da je Viljandi tudi kraj tradicije, dokazuje še en objekt, ki lepo dopolnjuje kulturno podobo mesta. Kondase Keskus je dom umetnosti samoukih, neprofesionalnih umetnikov, poimenovan po enem od znanih viljandijskih likov iz prejšnjega stoletja, Paulu Kondasu, naivcu, ki je ustvaril in zbral ogromno ljudske umetnosti, ki pa jo je delil le s svojimi najbližjimi. Njegov zadržani in nekomercialni pristop postane jasen v glavni sobi muzeja, kjer je na ogled izbor njegovih slik. Mnoge od njih so dela izrazite satire na sovjetski režim, čeprav je njihovo sporočilo pogosto spretno zakrito. Ena od njegovih zadnjih slik, na primer, še zdaleč ne netipična, prikazuje dedka Mraza v ribiškem čolnu v družbi z božično jelko. Prizor, nevaren za sovjetske čase, je naslikan na zimskem jezeru, podprtem s srhljivo zamegljeno modro kuliso.

Sprehod po starem mestu

Kako je torej še bolj konkretno videti večerni sprehod? »Mesto je staro, ni dvoma,« njegovo zgodovino opiše Will Mawhood, urednik časopisa The Baltic Times. Res je presenetljivo, toda tako nežno mesto, polno pridušene nordijske svetlobe, svojo varnost dolguje ogromni okorni trdnjavi, ki jo je svet spoznal na zemljevidu sicilijanskega kartografa iz 12. stoletja. Iz njenih ruševin je pogled na jezero še vedno najlepši. Na samosvoj pogum prebivalcev kaže tudi dejstvo, da niso v mestu nikoli postavili kipa Stalinu, in tudi glavna ulica, usmerjena proti Talinu, prestolnici Estonije, je bila vedno Tallinna tee in nikoli imenovana po Leninu, kot se je zgodilo v večini dežel, ki so živele pod represijo Sovjetske zveze.

Sprehod – sence na ulicah, pozno poletno sonce pozno zahaja. Staro mestno jedro, zaprta gruča pisano obarvanih stavb, stoji kompaktno v baltskem klasičnem slogu. Vrste hiš, nizko razpotegnjene ob tlakovanih poteh, v različnih stopnjah propadanja ali prenove, nekatere pobarvane v pastelne odtenke, druge so preprosto v surovi les oblečene stavbe. Vse ni art deco, toda takšni so balkoni, vrata in verande. Okrog je vse valovito. Še ulice. Nenavadno za estonsko nižino. Vse valovi v majhnih gričih, hemingwayevsko zelenih, ki se spuščajo k jezerski obali, ob kateri se v poletnih mesecih brez prestanka igrajo otroci.

Viljandi je mesto otrok, kar je redkost v starajoči se Estoniji. Ljudje ob jezeru izžarevajo navdušenje in zadovoljstvo, kot bi pripravljali zaroto za promocijo svojega kraja. Predstavljam si, da njegova svetla energija tudi v mrzli vlažni zimi, ko so hiše ovite v meglo in skrivnostne, ne pojenja. Sproščeno vzdušje mesta in njegovo otroško dušo domačini radi primerjajo z življenjem v knjigah Astrid Lindgren in Will Mawhood v svojem časopisu vztrajno pojasnjuje, da bi se njena junakinja Pika Nogavička tukaj počutila najbolj doma, saj bi mesto njena rahlo ekscentrična dejanja vzelo čisto za svoja.

Kaj je še lepega v Viljandiju

V kraju s tako neverjetno lepimi razgledi vsaka višja zgradba lahko postane uporabna atrakcija. Borovo zelen in rdeč vodni stolp se dviga nad enim od trgov, ne deluje več in nič ne počnem zgoraj, le razgledujem se naokoli in si na majhni razstavi ogledam še precej dobre predvojne fotografije mesta. Ostanki gradu so res samo ostanki, vidno opustošeni s klasičnim problemom. Njegovi kamni so domačinom pač pogosto prišli prav pri raznih gradbenih podvigih.

Toda, če zapustim ruševine, gozdovi okoli so čudoviti za potepanje. Globoki jarki, izkopani za obrambo, ustvarjajo melanholično pokrajino, zarezano globoko v pobočje, v toplejših mesecih zasuto s cvetjem in zelenjem. Čez njih vodijo mostovi, romantični in lepi; najlepši je miniaturen, rdeče-bel viseči most, ki pripelje prav do ruševin. Tu so še parki, le kako takšno mesto ne bi imelo parkov?

Župana iz začetka prejšnjega stoletja Augusta Maramaa se ljudje radi spominjajo, saj je vedno govoril, da mora lepo mesto imeti lepe parke. Vsak večer se je meditativno sprehajal po isti poti. Pravijo, da je njegov pes z nemškim plemiškim imenom Treff von Felzengrau razumel samo ukaze v angleščini. Parki v mestu so njegova zapuščina in v enem od njih spomenik predstavlja plešastega Maramaa, s sprehajalno palico v roki in rahlo srhljivim nasmehom na obrazu, ki se sklanja k svojemu na tleh ležečemu psu. Skulptura je neobičajna, toda nenavadni spomenik se lepo prilega temu nenavadnemu mestu, skritemu sredi estonskih jezer in zelenih gozdov.