Z vlakom – kakor Katrin in kakor cesar Franc Jožef

Prag pomladi je, tišina in samota na zimski goljavi južne Istre, in na pot se odpraviš, da bi izkoristil priložnost, da lahko sem – v mesto Pulj – prideš z vlakom. Kakor Katrin, mlada Francozinja iz pesmi, ki je sem prišla poleti. Đorde Balašević, veliki kantavtor iz Novega Sada, ki je pesem napisal, je umrl v februarju in prav zdaj, ko hodiš po železniški postaji v Pulju, minevata dve leti od njegovega slovesa.

Devetnajsti februar je, kot takrat, ko so se mnogi domačini ob novici o pevčevi smrti spontano zbrali na prvem peronu kolodvora v mestu. Prižigali so sveče, prinesli rože, dolgo v noč so peli njegove pesmi in med njimi večkrat Oprosti mi, Katrin, ki je proslavila njihov kraj. V Đoletov spomin je bila topla noč, kot sredi panonskega sveta, kjer je bil doma, in seveda, popila se je tudi kakšna rakija. Odšel je Đole, kakor je odšla Katrin: I mahala mi dugo sa prozora vagona/i pisala mi posle da pamti sunce juga …

Leto dni kasneje domačini svojemu oboževanemu pesniku in pevcu v Kolodvorski ulici prav na obletnico njegovega rojstva postavijo kamnito spominsko klop. Na njej poleg imena in priimka v štirih jezikih izpišejo začetni verz njegove in njihove Katrin: Na stanici u Puli … Ne pozabijo, da je Balašević leta 2001 za gradnjo puljske bolnišnice doniral 750.000 kun, zasluženih na koncertu v Areni. Rad je imel njihovo mesto. Tega ne pozabijo nikoli.

Ivan Cankar na Vii Giulia št. 9

Đole Balašević seveda ni bil edini furešt, ki se je zapisal v zgodovino Pulja. Slovensko kulturno društvo Istra se pred časom odpravi po sledeh Ivana Cankarja, ki naj bi leta 1898 na obisku pri svoji sestri nekaj časa bival prav tukaj. Zgodba se začne s tržaškim pisateljem, Slovencem Markom Sošičem, ki v nekem intervjuju pove, da je Cankar prav v Pulju pisal svojega Jakoba Rudo in da si zelo želi najti hišo, v kateri je bival in pisal. Iz tega se razvije prava raziskovalna detektivka, ki na koncu prinese zanimiv rezultat.

S pomočjo odgovorne osebe v Zavodu Ivana Cankarja na Vrhniki pridejo do naslova hiše – Via Giulia št. 9. V mestnem katastrskem uradu jim pojasnijo, da se ta ulica zdaj imenuje Laginjica in da v njej še vedno stojijo vse stavbe iz Cankarjevih časov. Toda tam obstajajo samo številke od 1 do 7. Člani društva preverijo v Nuku v Ljubljani, ki hrani pisateljeva pisma, ali ni morda navedel drugačne številke – morda so sedmico napačno prebrali kot devetico. Cankarjeva pisava pa je lepa in dvoma ni. Na koncu se skrivnost razreši; izkaže se, in pri tem jim pomaga mestna služba za prostorsko ureditev, da je ena od stavb imela več vhodov in zato tudi več hišnih številk.

O vlaku in turizmu na Vodnjanščini

Na Vodnjanštino, kar bi se po slovensko verjetno reklo Vodnjanščina, območje nekje med Gajano na severu, Galižano na jugu in Perojem ob morju, se pripelješ z vlakom. Kakor Katrin in kakor avstrijski cesar Franc Jožef, ki se je po istrski progi večkrat ponosno pripeljal do Pulja. Vendar pa je status cesarske postaje imela tudi postaja pred velikim mestom – Vodnjan. Cesar je namreč tukaj pogosto presedel v kočijo, ki ga je odpeljala v nekaj kilometrov oddaljeno Fažano, od koder je nadaljeval pot z ladjo na Brione, ki so jih za njim podedovali Aleksander Karađorđević, Tito in Franjo Tuđman. Proga od Divače do Pulja – prvi vlak po njej je pripeljal leta 1876 – je bila za dvojno monarhijo strateško zelo pomembna, saj so Avstrijci sklenili, da bo Pulj njihovo glavno vojaško pristanišče. Traso proge so speljali po notranjosti Istre zaradi strahu, da bi jo ob morju v primeru vojne obstreljevala italijanska mornarica. O tem piše revija Tiri in čas, ki jo izdaja Železniški muzej v Ljubljani in odlično pojasnjuje celoten razvoj železniškega omrežja na teh prostorih.

Zgodovinar Marin Pekica v študiji z naslovom Povijest turizma na Vodnjanštini (Zgodovina turizma na Vodnjanščini) razlaga, da segajo začetki turizma že v 19. stoletje, ko prav vlak odpre poti do Brionov. Obstaja celo ideja, da bi Vodnjan in Pulj povezali s tramvajem, kar bi vodnjanski turizem zanesljivo izboljšalo. Po drugi svetovni vojni zgodba zastane. Brioni, kamor prihaja Broz, so pač preblizu. Nobeden od prej omenjenih vladarskih gospodov ne zahteva tako strogega varovanja kot prav Tito. Šele po njegovi smrti se turistična zgodba tukaj začne zares. Imena Peroj in Barbariga, pa tudi Sežana in Brioni, so danes sinonim za razviti turizem.

Na cesarsko postajo Vodnjan, v mestece, ki se ponaša z dvema ulicama, najdaljšo in najožjo v Istri, prihajaš torej z vlakom iz Kanfanarja, od koder je nekoč proga vodila vse do Rovinja, da bi si ogledal pomembno lokalno posebnost. Turistična zveza mesta Vodnjan namreč leta 2021 izda privlačno oblikovano risano knjigo Vodnjanske štorijice (Vodnjanske povestice), kratek vpogled v zgodbe, legende in ljudska izročila Vodnjanščine. Predstavljene skozi medij devete umetnosti – strip – omogočajo potovanje z domačimi liki v pozabljeni svet in nekdanje življenje. Govore o težavah in reševanju težav, in kar je najlepše – že samo iskanje lokacij iz stripa je po končanem branju prava poslastica sprehoda po Vodnjanu.

Strip je pod svojim imenom dostopen tudi na spletu. Med drugimi je v njem zgodba o tem, zakaj se prebivalci Vodnjana še danes imenujejo Bumbari. Odgovor je povezan s pomembnim – cesarjevim, seveda – obiskom v Vodnjanu. Ko domačini zvedo, da se bo cesarski vlak ustavil na njihovi postaji – telegram z Dunaja prispe le dan prej – v mestu zavlada panika. V eni noči okrasijo mesto in pripravijo, kako bi rekli, malce neizdelan sprejem. Cesar posluša razglašeno vaško godbo in reče svojemu pribočniku: Oh, moj bog, kakšni barbari … Domačini ga ne razumejo dobro in besedo barbari prevedejo v bumbari. Prepričani, da gre za pohvalo, naziv obdržijo kot domače ime.

Miniatura Galižane

Odideš iz Vodnjana in vlak zdaj pelje proti jugu, prek rdeče Istre, planjave gričev in borovih gozdov, zemlje, rdeče kakor baker, s polji v vrtačah, ognjene Istre strasti, težkega življenja in modrosti. Dežela govori s sporočili iz preteklosti, v sebi varuje skrivnosti prednikov, spomine. Njeno doživetje so pozdravi zvonov na starih stolpih, je vstop v vasice, v kolorit njihovih cerkvenih poslikav. Šume ciprese – tako toskansko – preprosto in svetovljansko. Dan je topel, vse je v rdečkasti svetlobi, kot da bi zašlo sonce in bi vzplamenel kardinalski škrlat.

Izstopiš na postaji v Galižani. Mestece je majhno, a za pošten sprehod – dovolj veliko. Obiščeš domačina, Giovanni Fabris je njegovo ime, ki v dobrem letu svojega življenja uresniči svoje sanje. Ustvari miniaturo glavne mestne ulice z zanimivim imenom Michele della Vedova, imenovane po pesniku iz 15. stoletja, o katerem se ve malo, pravzaprav le to, da je napisal Žalostinko o Carigradu, grškem mestu, ki je padlo v turške roke. V pesmi je verz: … la vechiarela mia citta de Puola – moje staro mesto Pula – kar usmerja k dejstvu, da je Pulj njegovo rojstno mesto.

Fabrisova maketa je natančen posnetek ulice z dodatkom osrednje cerkve sv. Roka in Piazze Grande – Velikega trga. Vse je tu, kot je bilo pred modernizacijo mesteca. Vsi detajli, ki v domačem narečju zvenijo kakor poezija: baladurji, šterne, volti, erte, crjepovi, krovna okna, škure, bartvele (balkoni, cisterne za vodo, oboki, okenski okvirji, strešniki, strešna okna, polkni, tečaji). Vse je izdelano s skrilami, ploščicami iz glinastega skrilavca, ki jih mojster mikroskopsko natančno brusi, lomi in lepi na poseben način.

Za izdelavo makete, ki jo stalno dopolnjuje, porabi okoli 50 kant kamenja, 10.000 strešnikov, 30 vreč lepila za ploščice in kar nekaj hrastovega parketa, iz katerega izdeluje okenske okvirje. Posebej se posveča dimnikom. Več kot 40 realistično izdelanih je le na hitro prešteto število. »Brez detajlov ni nič. Narediti je treba ulico, kakršna je bila nekoč. Ljudje naj bi gledali prav te detajle,« pove Fabris. O delu lahko govori ure in ure: U penziji sam, meni je to gušt … Upokojen sem, uživam …

Zvonik brez cerkve v Gajani

V Gajani severno od Vodnjana – tja pripešačiš – je drugače. Vas buta v votlino tišine, v kateri se znajdeš po prihodu iz večjih krajev. Toda nekaj značilnih potez južne Istre je tukaj, prav takšnih, kot si jih vajen v tej pokrajini: tisti legendarni blesk klateškega talenta, ki ga omogoča kadarkoli in kjerkoli, na primer. Zdaj ga izkoristiš in greš čez deželico nizkega gozda po kolovozu iz vasi proti severu.

Ptice letijo v zraku, morda so prišle s Paluda, ornitološkega rezervata nekaj kilometrov proti zahodu. Zima v rdeči Isti je topla in mlada, čeprav hodiš proti staremu kraju. Levi odcepi – enkrat, dvakrat – so pravi in stojiš na arheološki lokaciji Turnina, točki prazgodovinskega naselja. Samoten romanski zvonik iz 12. stoletja – opaziš ga že od daleč – je dvignjen visoko nad tišino dežele. Ob njem je konzerviran tloris nekdanje cerkve, pa še nekakšni kupi kamenja v bližini – deli nekdanjega samostana ali morda stancije, kot so kmetijskim posestvom rekli istrski kolonisti v 17. stoletju. Nekaj deset metrov stran je mehka voda v kamnitem vodnjaku, so polja in brez veziva grajeni zidovi, ki ločijo parcele, je kakšen vinograd, so boške (gozdovi), travnati otoki in prostrane livade.

Po sv. Ivanu Evangelistu (sv. Janez bi mu rekli Slovenci) imenovani ostanki nekdanje cerkve si izberejo resnično znamenito ime. Razodetje, ki ga napiše na grškem Patmosu, kamor ga na izgnanstvo in delo v rudnikih obsodi eden največjih preganjalcev kristjanov, Rimljan Dominicijan, in Evangelij po Janezu sta knjigi, ki mu zagotovita zgodovinsko mesto v dolgem naboru vseh mogočih svetnikov krščanske cerkve. Morda zato lahko norveški pisatelj Karl Ove Knausgård o evangelistu Janezu zapiše referenčne besede: »… videl je štiri jezdece apokalipse, videl je morje krvi, obarvano v rdeče, videl je goreče nebo – toda videl je tudi odsotnost smrti …« To morda sicer ni isto kot večno življenje, je pa zanesljivo nekaj, kar si želiš za ta lepi južnoistrski svet, ki ga, ko odhajaš, tudi ti, kakor Katrin, dolgo gledaš skozi okno vagona.