Smoletov dvorec, v katerem se je veselil tudi Prešeren

Slovenski jezikoslovec Matjaž Kmecl se je pred tridesetimi leti postavil v vlogo Andreja Smoleta, ko je napisal dramski monolog z naslovom Andrej Smole – znameniti Slovenec. Zgodba se dogaja v trenutku Smoletove smrti na njegovem domu v Ljubljani, ko se po enem od številnih praznovanj prijatelji razbežijo na vse strani, Andrej pa najboljšemu med vsemi, kar jih je imel – Francetu Prešernu – izpove svojo nenavadno življenjsko zgodbo.

V uvodnem prizoru je na kratko opisan tudi čas, ki sta ga prijatelja preživljala v dolenjskem dvorcu Prežek, ki ga viri pogosto imenujejo grad. Čeprav je večina naših dvorcev iz baročnega časa in je Prežek renesančna stavba, vendarle stoji v okolju, polnem zelenih gričev, ki lepo dopolnjujejo planjavo Novomeške kotline. Takoj za njim sonce zahaja za Gorjanci, na visokem in dobro vidnem obzorju, med njihovimi temno sklenjenimi gozdovi, kjer se potepajo medvedje. Lahko se strinjamo, da so ga Turjaški grofje, Auerspergi, zgradili še na izteku ravninskega sveta in – niso ga obdali z obzidjem, kar pritrjuje odločitvi o poimenovanju.

Figabirt in prijatelji

Kaj je torej Kmecl zapisal o veseljačenju prijateljev na Prežeku? »Če po pravici povem, mi je zdaj še posebej žal kopuna; ta žival, kar poglej jo dobro, ni kakšen star, od razvrata izmozgan petelin, ki so mu porezali greben, temveč ptič z nežnim, mehkim mescem – kar vidi se, kako se mu je ljubezen sproti odlagala vanj, ko se že ni v kokoši … Tako lepo smo vse to pripravili, zdaj pa si ostal, moj stari prijatelj, tu sam z menoj, ki ne morem na tem svetu nič več nič … Kaj boš rekel? – Da je smrt končno le zadavila staro, pokvarjeno in zapito pohoto Andreja Figabirta … Daj, daj, pijanca obžalujemo z vinom, požeruha z žrtjem in babjeka s kako radodarno gospo. Kaj pa je pravil moj Petrič s Prežeka, da se je cela Ljubljana še lani pohujševala: da sva se tri tedne na gradu nalivala, razgrajala in še med spanjem smrčala, da je odmevalo do Gorjancev …«

Glede na zapisano ni posebno presenečenje, da je Prešeren prijatelju v znani pesmi V spomin Andreja Smoleta zapisal: »Zbrani prijatlji v spomin ga pijêmo/tvojih veselih in žalostnih dni/zraven si take zdravljice pojêmo/da ni nesrečen, kdor v grobu leži.«

Dvorec Prežek je Smoletu podarila njegova premožna mati, lastnica znamenite ljubljanske gostilne Figovec, kjer se je Andrej tudi rodil. Zato se ga je prijel vzdevek Figabirt. Ko so stari Figovec zaradi preureditve mesta leta 1951 podrli, je dal Plečnik Smoletovo spominsko ploščo vzidati v obzidje Križank. Mati je upala, da se bo na podeželju umiril, se odpovedal boemskemu življenju, predvsem pa imel manj možnosti za zapravljanje in pijančevanje. Toda začeli so prihajati prijatelji iz »komisije za uničevanje vina« in stvari so hitro ušle izpod nadzora.

Smole je sicer slovel kot popotnik in svetovljan, govoril je več tujih jezikov in neutrudno zbiral slovenska narodna besedila, toda bil je tudi neugnan veseljak in lahkomiselnež, katerega račune za življenje na veliki nogi je poravnavala mati, izjemno podjetna gospa.

Kaj je povedal Janez Trdina

Najboljši zapis o dogajanju na Prežeku nam je zapustil pisatelj Janez Trdina v spisu Sprehod v Belo Krajino, čeprav je bil ob smrti Andreja Smoleta star le deset let. Ker je, kot vemo, rad pisal o Gorjancih, je sledil Smoletovim in Prešernovim potem in lahko domnevamo, da so bili njegov vir služinčad in okoliški kmetje.

Dejstvo je, da so žejni prijatelji, ki so obiskovali Smoleta, tega pustili v krepkih dolgovih. Kmetje v okolici se niso pritoževali, saj bi težko našli bolj blagega in dobrodušnega gospodarja. Je pa njegov način demokratičnega graščakovanja pričakovano motil plemiče v bližnji in daljni okolici.

Trdina je o obdobju, ko je Prešeren kar tri tedne bival v dvorcu, zapisal: »Imela sta direndaj, da nikoli takega. Šampanjec je tekel curkoma. Kaj sta se menila in o čem sta se tako neusmiljeno krohotala, malo izobraženi oskrbnik ni mogel razumeti. Čez nekoliko dni se jima je pridružil še turnski grof Anastazij Grün. Zdaj šele se je začela črna vojska. Hrum in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele tri dni in noči, vsa okolica je govorila; takih norcev grad še ni videl! Za srečo je trajalo samo tri dni. Ko je Turnski odrinil, sta morala Prešeren in Smole razsajati sama.«

Anastazij Grün je bil pesnik Anton Auersperg, ki sta ga prijatelja klicala s psevdonimom grof Zelenec, kar je razvidno tudi iz Kmeclovega besedila. Vsi trije gospodje so imeli iz jedilne sobe v prvem nadstropju do vinske kleti, kjer naj bi se na steno podpisala Prešeren in Grün, le nekaj korakov. Danes njunih podpisov ni več, Prežek pa še ni povsem utonil v pozabo. Konec koncev bo vedno ostal kraj zbiranja slovenskih literatov.

Zgodba o zgodovini

Hodim, zimsko sonce stoji za Gorjanci, po poti, zdaj ozki cesti, k dvorcu Prežek, ki jo je Smoletova družba pred dvesto leti premagovala s konjskimi vpregami. Zadnji dan leta je, sonce je nizko, gledam ga prav v rumene oči. Gledam ga in zato se mi Smoletova graščina pokaže v meglici, toda tam je tudi drevesno ozadje. Ni golo, smreke so tam, tolikšne, da jih dva, tudi trije ljudje ne obsežejo.

Dvorec stoji na lepem prostoru pred nekdanjim Starim gradom, kot ga imenujejo domačini, a je od njega ostal samo polkrožen jarek, zakrit z mahom in listjem. Stal je, razvidno je iz listin, že v 12. stoletju. Obstaja domneva, ki ni potrjena, da ga je razdejal veliki potres leta 1511. Verjetnejše je, da so ga opustili v poznem 16. stoletju, ko so Turjačani ob njegovem vznožju postavili dvonadstropen, na pravokotni osnovi pozidan novi dvorec – sedanje poslopje.

Arhitektura? Prevladuje renesansa, toda tukaj so tudi elementi pozne gotike in baroka. Po Smoletovi smrti je Prežek zamenjal številne lastnike. Večinoma, izstopajo Langerji, so vladali mnogo bolj neizprosno kakor Andrej Smole. V spominu ljudi so ostali zapisani kot graščaki, ki so izkoriščali kmete, čeprav se je prav takrat tudi pri nas zgodil dokončen prelom s fevdalno ureditvijo. Vendar – stara miselnost je ostala še dolgo. Kmetje, ki so delali za Langerje, so dobivali najnižje plačilo, za priboljšek pa skisan mošt.

Lepo olupljena debla ležijo na travniku, prav pripravno je sesti nanje in razmišljati o zgodovini. Še prej vstopim skozi zadnji vhod, lesena vrata so vdrta, takoj se vidi, da je šlo za prepovedan poseg. Takoj sta tukaj stopnišče in lep renesančni obok. Obokana klet je dostopna in stara ječa pod stopniščem še deluje strašljivo, zgoraj, v nadstropju, kjer so bili nekdaj gosposki prostori, pa je ostala le še lupina, ogoleli oporni zidovi. Podporni leseni stebri skrbijo, da se ostrešje ne sesede. Vse drugo so odnesli razni nepoklicani zbiralci. V kotu ene od sob je še razpadajoč mehak naslanjač, poln rdečega blaga. Za trenutek si zaželimo občutkov Prešernovega časovnega sopotnika Lermontova, torej, da bi v tem fotelju sedeli, kakor je morda nekoč sedela »Balzacova tridesetletna koketa po utrudljivem plesu«.

Dvorec je danes v lasti občine Šentjernej, zahtevkov za denacionalizacijo ni. Govori se o obnovi, o prodaji, govori se o marsičem, tudi o tem, kako mikavno bi bilo točiti vino turistom v nekdanji Smoletovi kleti, toda za zdaj je tam opustelo in tiho. Pa vendar, za ljubitelje zapuščenih krajev dvorec lahko ostane privlačen cilj potovanja in barvita reka svetlobe v vseh letnih dobah in v vseh vremenskih razmerah teče skozenj ves čas.

Čas, ko je gorel Prežek

Na pročelju dvorca je še vidna spominska plošča, ki govori o drugi svetovni vojni. Omenja partizanske brigade in druge vojaške enote, sestanke članov komunistične partije in osvobodilne podvige. Na njej je omenjen Gorjanski partizanski odred, kar ni presenetljivo glede na bližino Gorjancev. Vse lepo in prav, toda dva pomisleka se nam vendarle vzbudita ob tem. Najprej, zakaj ni nikjer ničesar, kar bi obiskovalcu povedalo kaj o Smoletu in Prešernu? In drugo, kako lahko spominska plošča slavi prav tisto partizansko vojaško skupino, ki je leta 1942 dvorec požgala? To je bil namreč čas, ko je smrt oplazila tudi mnoge druge dvorce in gradove na slovenskem ozemlju.

Ko je Milovan Đilas, ki je po drugi svetovni vojni veljal za najverjetnejšega Titovega naslednika, napisal neprizanesljivo zgodbo o partizanskem boju, zgodbo, ki je ni bilo mogoče prebrati v nobenem jugoslovanskem zgodovinskem učbeniku, je knjigo, ki je izšla samo v tujini in to z manj provokativnim naslovom, dejansko naslovil Revolucionarni rat (Revolucionarna vojna). Prav v tem naslovu se morda skriva odgovor na vprašanje, zakaj je v tistem času pogorelo toliko gradov. Ni šlo le za svobodo, šlo je – ne prvič in ne poslednjič v zgodovini – za obračun s starim redom.

Ne vem, ali sploh obstaja človek, ki ve, ali bo Prežek še kdaj živel. Dvorec ima namreč vse – nekaj ostrega, neko pripoved, nekaj omamljajočega. Zato ni nič narobe, če ostane kraj duhov. Lahko upamo, da bo vsakem primeru ostal tisto, kar Skandinavci imenujejo sakte kino – počasen film. Kraj ali življenje, v katerem se vse zgodbe dogajajo počasi.