Sprehod v zgodovino Celja: Herkul, Jupiter in Friderik Celjski

Vem, da na svetu obstajajo stvari, ki so starejše od spominov. Tudi v Celju. Pa vendar – moj prvi spomin na edino slovensko mesto knezov je nekakšen čudežen, topel veter otroštva: sprehod z dedom v 60. letih prejšnjega stoletja po promenadi, med ljudmi, ki so bili, kot bi prišli s Pelikanovih razglednic iz predvojnega časa.

Meščanski šarm tukaj ni ugasnil nikoli. Na vrtu Kopra, kjer je včasih igral stari Pestner in pel mladi Oto, sva pila marelični sok s smetano, ki je bil v tistih časih za otroke praznična različica običajnega malinovca s sifonom. Status kokte je bil nekje vmes. Tudi več kot pet desetletij po dedovi smrti včasih pridem v Celje, najraje ob nedeljskih dopoldnevih, in ves dan hodim po starih ulicah ter vsrkavam zgodovino in vonj dreves z gričev.

Heraklej je bil v Celju Herkul

Ni naključje, da je Celje napolnjeno z množico antičnih ostalin, ki sta jih ljubila oglejski kancler Paolo Santonino – v svojem slavnem popotnem dnevniku jih je omenil kot »razne s starimi črkami popisane kamne« – in Montésquieu, ki je pri zbiranju gradiva za svojega Duha zakonov potoval tudi skozi Celje.

Ne vem, ali je bilo na nizki terasi Miklavževega hriba, kjer je stalo Heraklejevo svetišče, kakor v Lindosu na Rodosu, kjer so se svetemu prostoru lahko približali le, če so hodili vzvratno, metali kamenje in izgovarjali najhujše kletvice in pokvarjenosti. V starih časih je veljalo, da do nekaterih bogov lahko prideš le – če uporabim to metaforo – v nasprotni smeri urinih kazalcev.

Herkul, rimska različica grškega Herakleja, ki so ga za svojega zavetnika vzeli vojaki in je umrl, ker je prevaral žensko, ki ga je ljubila, je bil junak. Že kot otrok je zadavil dve kači, ki sta se priplazili v njegovo posteljo. Po eni od legend je bil prav on tisti, ki si je izmislil olimpijske igre, da bi s športnimi tekmami izkazal čast očetu Jupitru. Kakorkoli, Celje je bilo Celeja, torej rimsko in ne grško mesto, zato povejmo, kakor je prav. V zeleni travi in ob lepih drevesih skrit prostor poganskih obredov – Celjani mu rečejo Heraklejevo – je v resnici Herkulovo svetišče.

To je star, pozabljen kraj. Nič se ni dogajalo od petdesetih let prejšnjega stoletja. Vmes so enkrat – leta 2019 – arheologi s sondami vstopili v zgodbo in jo skoraj takoj ponovno zapustili. Kljub temu so marsikaj odkrili, takrat in zdaj. Najprej nožni palec večjega kipa, ki bi ob rekonstrukciji glede na proporcionalna razmerja človekovega telesa meril tri metre in pol. Glede na to in ne glede na to, da so tukaj zelo verjetno častili tudi druga božanstva, je poimenovanje svetišča kot Herkulovega templja ustrezno.

Gre za v Sloveniji unikatno arhitekturno obliko – tip rimskega templja s peristilnim dvoriščem oziroma portikom. Tukaj imamo edino takšno ohranjeno obodno stebrišče, primerljivo s tistim na Gosposvetskem polju. Delčke templja je mogoče najti v neposredni okolici, na vrtovih sosednjih hiš, nekaj pa jih je vzidanih v cerkev sv. Nikolaja zgoraj na Miklavževem hribu, kar ni posebno presenečenje – kamen je bil vedno hvaležen material za vsakovrstno gradnjo.

Gor grem iz mestnega parka ob Savinji, po Maistrovi, pod kapucinarji, do travnika, zelenkaste livade, obsute s komarji, ki jo prerašča rumenkasta svetloba, in kljub vsemu – zgodovina je še tukaj. Sedim na kamnih templja, razmišljam o svetiščnem prostoru, ki so ga odkrili pod templjem, in o Celjanih. Junaki Celja zdaj niso več črne sence na vazah niti bele sohe iz gipsa, ampak tiste silhuete, ki jih lahko vsak dan vidiš na mestnih ulicah ali v varnosti domov.

Jupiter, ljubimec

Celje je tako bogato z zgodovino, da ko ustaviš avto sredi belega dne v tem svetlem mestu, utegne biti kaj novega že za prvim vogalom. Tako čakamo na pomladno nedeljo, ko bo – predvidoma prihodnje leto – odprt prenovljen lapidarij na Muzejskem trgu pred in pod Staro grofijo, kjer so odkopali rimsko vilo z izjemnimi stenskimi poslikavami, o katerih v zadnjem času ugotavljajo, da niso bile izdelane v tehniki freske, ampak je ključno vezivo vosek, kar pomeni, da govorimo o tehniki enkavstike, ki jo omenja že antični pisec Vitruvij v svoji knjigi O arhitekturi in za katero še nimamo povsem dokazanega pojasnila. Gre za najdbo, ki bi lahko spremenila tudi pogled na slavne freske iz Pompejev.

Ko čakamo na ogled poslikav, ki so bile dva tisoč let v podzemlju, se lahko v Celju ozremo v nebo, prav tako polno zgodovine in mitov. Tam zgoraj so tri rumene knežje zvezde, je pa tudi Jupiter, čaščen v Herkulovem svetišču kot vrhovni bog v rimskem Panteonu. V spodnjem gradu ali knežjem dvoru, kot pravijo mogočni zgradbi, v kateri so zime preživljali celjski knezi, je na ogled majhna razstava z izjemno lepo postavitvijo, razstava o njem, velikem ljubimcu. Miti so v Celju vedno imeli svojo moč. In prav zato je mit o Jupitru še posebej zanimiv. Seveda so mu pripisovali vse Zevsove lastnosti, vključno s šibkostjo do nasprotnega, včasih pa tudi do istega spola, zato so tega znova in znova zaljubljenega boga na razstavi poimenovali kar Jupiter, ljubimec.

Arheološka izkopavanja v Celju in okolici so dala precej ostalin, povezanih z njim. Prav blizu, na Enijevi grobnici v Šempetru, je reliefno upodobljen trojanski princ Ganimed, ki ga Jupiter v podobi orla odnaša v nebo – to je pogost motiv na starorimskih nagrobnikih, saj simbolizira prehod v posmrtno življenje. Na sosednjem, Spektacijevem nagrobniku Jupiter zapeljuje prelepo tebansko princeso Antiopo, ogled podobnega motiva pa lahko pričakujemo po odprtju omenjene rimske vile na Muzejskem trgu, le da gre pri tem za stensko poslikavo, ki jo je verjetno naročil bogat Celjan okoli leta 80.

V strugi Savinje je bil najden denarij – srebrn kovanec s podobo Jupitra, kovan v Rimu za časa cesarja Nerona. Na nekdanjem Stallnerjevem vrtu v današnji Stanetovi ulici pa so odkopali številne zaobljubne oltarje, posvečene Jupitru, ki so jih postavili vojaški uradniki za časa službe v Celeji. Po napisih na njih je jasno, da so posvečeni lovi optimo maximo – najvišjemu in najboljšemu bogu.

Zdi se, da se je Jupitrova ljubezenska odisejada v Celju prenesla v srednji vek. Prav Friderik Celjski, sredi 15. stoletja gospodar vodilne plemiške hiše, je bil aktiven udeleženec v znani ljubezenski zgodbi, ki omogoča, da kljub oddaljenosti petstotih let čisto od blizu gledamo vanjo.

Friderik Celjski

Nemško-slovenska pisateljica Anna Wambrechtsamer s Planine pri Sevnici takole opisuje prvo srečanje junaka svoje knjige Danes grofje Celjski in nikdar več, pripovedovalca zgodbe Bertholda Apreharja, z dedičem celjskega prestola. »Gospodič na liscu je prijahal tesno k nama. Rjavi kodri so mu vihrali okoli ponosnega, drznega obraza, ki so nama iz njega velike sinje oči kakor dvoje sonc žarele nasproti … To je mladi grof Friderik, bodoči gospod Celjski, je rekel moj oče s svečano resnobo.«

Veliko zanimivih krajev je povezanih s Friderikovo zgodbo – Celje, Žovnek, Desinić in Veliki Tabor v Hrvaškem Zagorju, Fridrihštajn na Kočevskem, gora Krvavica in grad Ojstrica v Savinjski dolini, kartuzija v Jurkloštru … Tu so še kraji, po katerih je Friderik romal in se vojskoval v Evropi. Najpomembnejša dejanja, povezana s Celjem, pa je opravil po tem, ko so se mu po tragičnem koncu ljubezenske zgodbe z nižjo plemkinjo Veroniko iz hrvaškega Desinića odprla vrata stolpa na Zgornjem gradu, kjer je doživel očetovo maščevanje. Čeprav je tok dogajanja pozneje svoj epicenter preusmeril na njegove glavne tekmece, Habsburžane, so Friderikova dejanja v Celju ostala v pomembnem spominu.

V srednjem veku je imelo trško naselje Celje tri naselitvena jedra: ob Glavnem trgu, ob farni cerkvi in ob minoritski opatiji. Grofje Celjski so iz zgornjega gradu v trg prenesli svoj sedež; stolpu v jugozahodnem delu so prizidali spodnji grad, prav tisti, ki ga danes kličejo knežji dvor. Med vsemi tremi poselitvenimi območji, med tratami in vrtovi, so počasi rasle hiše tržanov. Cerkvi sv. Danijela so prizidali svojo kapelo s kamnitimi gotskimi sedilijami, ki ponujajo priložnost, da sedemo tja, kjer so nekdaj sedeli knez Friderik in drugi pomembni ljudje njegovega časa.

Potem so prišli za razvoj mesta ključni trenutki. Friderik je leta 1450 ukazal, da se trg obda s kamnitim obzidjem, katerega obnovljeni fragmenti so ostali do danes. Anna Wambrechtsamer z besedami glavnega junaka svoje knjige jasno pove, kakšno naj bi bilo Celje v Friderikovem času: »Vodni stolp je bil širok in na vse strani trdno zaokrožen, da sem strmel nad debelino zidov in nad njegovimi tesanimi podi in čumnatami … Savinjska vrata so z mogočnim obokom oskrbeli, vdelali vanje vzdižno mrežo in položili čez jarek vzdižni most, ki je visel na mogočnih verigah … V mestu je bilo veliko več razgibane obrti in kupčije kakor poprej, zakaj mestnjani so smeli po najnovejšem privilegiju gospoda Friderika svojo dejavnost brez omejitve izvrševati in tisto, kar je pridnost njihovih rok ustvarila, kamor so hoteli prodajati.«

To so bile že mestne svoboščine. V letu 1451 je pokneženi grof Friderik »na prošnjo vseh meščanov našega Celja« mestu podelil mestne pravice. Knežji trg je postal knežje mesto, edino na slovenskem ozemlju. Je zdaj, ob vsej urejeni podobi Celja, prišel čas, da se reši še eno – predvsem etično – vprašanje? Lobanje grofov Celjskih, neusmiljeno razstavljene v turistične namene, bi se lahko vrnile na kraj, kjer so bile pokopane – v kripto Marijine cerkve. Po prenovi v 19. stoletju so bile najprej postavljene v stekleno vitrino in po drugi svetovni vojni prenesene v muzej. Morda je za grofe in kneze Celjske končno prišel čas za vrnitev domov.