Sledijo trendom, a osnova ostaja enaka: hrana

Turistične kmetije v Sloveniji so z naravo, gostoljubjem, nemnožičnostjo, namestitvami na kmetijah, domačo hrano in dodatno ponudbo čedalje bolj priljubljen počitniški cilj. Njihovo število narašča; po podatkih ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano jih je nekaj manj kot 1200, narašča tudi delež nastanitev, ki jih ponujajo. Med vsemi turističnimi namestitvami pri nas jih je okoli pet odstotkov, kažejo podatki Združenja turističnih kmetij Slovenije (ZTKS).

V letih pred epidemijo je obisk turističnih kmetij v povprečju naraščal po 15 odstotkov na leto, v času epidemije se je rast umirila, a se obisk ni zmanjšal, kar je posledica turističnih bonov, pravijo na ZTKS. Prav v času covida-19, brezstičnega življenja in ukrepov je tovrstna turistična ponudba pokazala svoj potencial.

V času covida so se gostje počutili varne

Kot je za Delo pojasnila Renata Kosi, strokovna sodelavka za področje razvoja turizma na kmetijah na Kmetijsko-gozdarskem zavodu (KGZ) Celje, so razlogi v tem, da so kmetije razmeroma majhni ponudniki, ki sprejmejo do 30 ljudi. »Poleg tega so na podeželju, v pristnem stiku z naravo – to gostje cenijo in iščejo. Iščejo mir in odmik od mestnega hrupa, prometa, hitenja. Kmetije imajo kakovostno ponudbo, so pristne, avtentične, prijazne in preproste gostiteljice, kar marsikomu veliko pomeni. Gost na kmetiji ni številka in gostitelj si vzame čas zanj. V času covida so se gostje počutili zelo varne, ker na njih ni množične ponudbe in ker so odmaknjene od mestnih središč,« pojasni.

Temu pritrjuje Urška Topolšek Planinšek z Eko kmetije Urška iz Križevca v občini Zreče, sicer pa tudi podpredsednica ZTKS: »Ljudje smo socialna bitja in potrebujemo pogovor, to je tisti čar turistične kmetije. Ko na kmetiji diši po hrani, ki se kuha, ko gospodinja pride v predpasniku, postreže hrano in gosta ogovori v svojem narečju. Ko otroci pridejo iz šole, je vrvež in smeh, pa tudi jok. Včasih se zgodi, da se gostje tukaj spoznajo in naslednje leto skupaj rezervirajo termin. To je tisto, kar lahko doživiš na kmetiji,« opisuje gospodarica in že ogovori par, ki je pravkar pozajtrkoval. »Gresta na Roglo?« »Ne, v Žičko kartuzijo.« »No, oblecita se, okrog je gozd in je hladno, dajta si gor visoke nogavice. Pa nujno morata v Konjicah še na Zlati grič,« ju opomni. Takšen stik je nujen, doda, je nekaj, kar je gostu pomembno.

Vse se začne pri hrani, zajtrku

Na kmetiji, ki so jo prenovili predlani, se s turizmom ukvarjajo od leta 1991, pri čemer se trudijo, da sledijo trendom, predvsem v kulinariki, zaradi česar so se kmetije sploh razvile. »V dobrih tridesetih letih smo kmetijo oblikovali tako, da imamo 90 odstotkov lastne hrane. Imamo dva rastlinjaka, 300 sadik špargljev, 500 malin, 1000 jagod, 30 ovc, 15 prašičev, šest govedi … Vsekakor od šestih krav ne moreš preživeti, je pa ravno dovolj za turizem, ker imamo vse, in to v manjši količini, ki jo naša 14 hektarov velika kmetija prenese. V sedmih sobah lahko sprejmemo do 20 gostov; če bi jih bilo več, naša kmetija tega ne bi zmogla. Glede na povpraševanje bi lahko kmetijo povečali, a nam je pomembno, da smo usmerjeni v kvaliteto in ne kvantiteto ter da v družinskem krogu obvladamo situacijo.«

Urška Topolšek Planinšek in njena mama Vilma delata predvsem v kuhinji. Gospodarica je poleg tega prevzela še marketing, rezervacije, papirologijo, decembra mora naročiti ekološke sadike za vse leto. Njen mož Jernej pa skrbi za kmetijo v celoti. Ve, koliko živali morajo imeti v hlevu, ali so skrinje polne mesa, je dovolj salam za goste. Prav tako je njegova naloga peka kruha z drožmi. »Vsak ima svoje obveznosti, a če se kaj zaplete, si pomagamo,« pojasni Urška in doda, da to ni njihova služba, ampak način življenja, nekakšen hobi, pri katerem ves čas želijo biti boljši.

Ekomarjetica že od leta 2011

V tridesetih letih zmogljivosti niso veliko povečali, so pa dodajali ponudbo. Pred 15 leti so zgradili velnes, s čimer privabijo tudi pare. Prvi v Sloveniji so pridobili trajnostni certifikat Ekomarjetica (že leta 2011), ki je šele zdaj v razcvetu. Bili so med prvimi s certifikatom Green Accomodation.

Vsa zelenjava in meso sta ekološke pridelave; česar ne pridelajo sami, kupijo v bližnji okolici. Pa tudi unikatne krožnike in okrasje v sobah. »Že mami je veliko sledila strategiji Slovenske turistične organizacije, veliko se pogovarjamo z gosti, ki ti dajo veliko koristnih informacij, če si jih le pripravljen slišati. Navsezadnje smo tukaj zaradi gostov. Moramo iti v korak s časom, četudi se je znal kdo obregniti ob velnes na kmetiji.«

In po čem vse izstopa Eko kmetija Urška? »Mogoče z inovacijami, saj smo vedno korak spredaj. Ko nekdo reče, da na kmetijo ne sodi bazen, pa se potem izkaže, da je to prava smer. Poleti imamo tudi trikrat na teden animacijo za otroke. Veliko hodimo v tujino in iščemo dobre zglede, ideje, trende, ves čas se izobražujemo – po svetu hodimo z odprtimi očmi. Vsekakor pa mora biti kmetija zvesta svojemu izvoru: hrani.«

Kot pojasni sogovornica, so turistične kmetije v Sloveniji nastale zato, da mali kmet preživi. Zato mora biti osnovna dejavnost kmetijstvo in hrana. »Velnes pozimi in bazen poleti sta dodatni ponudbi, ki nam omogočata, da tudi zunaj sezone hrano, ki smo jo pridelali, prodamo in porabimo. Če govorimo o trajnosti, moramo imeti nekaj, da gosta zadržimo več dni. Manj časa ko je tukaj, manj trajnostni smo. Pri gostu, ki pride za eno noč, moramo enako zamenjati posteljnino, brisače in podobno. Tudi zato jih s cenami poskušamo spodbuditi, da ostanejo dlje. Poleti jih sprejemamo za najmanj pet noči.«

Spremenjena struktura gostov

V času pandemije se je struktura gostov precej spremenila. Kot pojasni Renata Kosi, je bilo letošnje razmerje med tujimi in domačimi gosti ponekod že 50:50, drugod so še vedno prevladovali domači. »To nas zelo veseli, saj so domači gostje prišli brez bonov. Ti so bili dodatna promocija za turistične kmetije. Mnogi so prvič prišli na kmetijo z boni, letos pa že brez.«

Eko kmetija Urška je imela med covidom 99,5 odstotka slovenskih gostov, po dveh letih se počasi vračajo tuji turisti. Še vedno je 70–80 odstotkov Slovencev, 20–30 pa tujcev. »Med tujci opažamo, da prihajajo predvsem iz bližnjih držav, od koder se lahko pripeljejo z avtomobilom. Še vedno imamo belgijske goste, ampak predvidevam, da bodo glede na cene goriva tudi oni preračunavali, ali se jim še izplača. To se bo zagotovo spremenilo,« je prepričana Urška Topolšek Planinšek.