Šaman mi je rekel ...

Nemara ni vse v znamenitostih. Na otoku Amantaní na perujski strani jezera Titicaca jih ni na pretek ali pa niso posebej izpostavljene. Očarljivost kraja sredi najviše ležečega plovnega jezera na svetu je v tišini in spokoju, ki prišleka preveje ob prihodu in ga spremlja še krepko po slovesu. Pa tudi v domačinih, spretnih krmarjih med otoško odmaknjenostjo in vplivi s »celine«.

Pot z obalnega Puna je bila nesorazmerno dolga. Ne le zaradi postanka na plavajočih otokih Uros, ampak predvsem zaradi ladje, ki je počasi rezala gladino jezera Titicaca, kot da bi ji na skoraj 4000 metrih višinska bolezen jemala sapo. Čeprav je »andski ocean« na vseh perujskih turističnih prospektih, se je gneča, tako značilna za Machu Picchu in Mavrično goro, razkadila. Na manj obljudenem izmed titicaških otokov ni cest in avtomobilov niti policije. Tišino občasno presekajo drobnica in osli. Življenje tukaj v marsičem ureja skupnost, naj gre za sezonsko kolobarjenje poljščin med različnimi deli otoka ali prenočitve turistov, pri katerih so vpeljali krožni sistem.


 

Medij med vidnim in okultnim

Daniel nas je sprejel v asketskem domu iz zunaj neometane opeke. Njegovi snahi sta v sila preprosti – skoraj črni – kuhinji pripravljali vegetarijansko kosilo: kvinojo, krompir, v Peruju ga je menda več kot 3000 sort, temno koruzo …, sam pa je za ločeno mizo ob čaju iz meti podobne muñe razpravljal z gosti o nemirih v bližnji Boliviji, življenju na otoku in družini. Eden izmed sinov je pred meseci hudo zbolel in se že več tednov zdravi v bolnišnici. Težki časi, ki pa jih je Danielu že ob začetku leta menda napovedal lokalni šaman. Njegovi uvidi se vedno uresničijo, je zatrdil. Nasploh se dobri šamani – pripisujejo jim vlogo zdravilcev ter posrednikov med vidnim in nevidnim – po njegovih izkušnjah ne zmotijo. Pred več kot dvema desetletjema je v Limi obiskal mistika, ki je videl, da bo njegov brat umrl pri 32 letih, kar se je tudi uresničilo.

Človeka po tihem vznemirja misel, kaj ga čaka, ali kakor je v Osnovnih delcih zapisal Michel Houellebecq: »Mantre in tarot so precej bolj bedaste, ampak vseeno cenejše od psihiatra,« zato sem se dogovoril za srečanje s šamanom. Podrobnosti je uredil Daniel. Prosil me je le za 20 pesov, približno pet evrov, s katerimi je kupil zajetno vrečo kokinih listov, ki naj bi razkrili mojo prihodnost.

 Šaman si je snel kapo, ki se je podala k lanenemu ponču. Na črnih laseh ni bilo sivih pramenov, ti so na otoku precejšnja redkost, prav tako na možakarjevem obrazu tegobe še niso zarisale vidnejših gub. Njegova starost je bila nedoločljiva, enako verjetno bi se mi zdelo, da je pravkar zakorakal v štirideseta ali da je dvajset let starejši. Na mizi je razprostrl pisan prt, nanj položil rožni venec, zamomljal molitev v lokalnem kečuanskem jeziku in iz polne vreče izbral tri kokine liste ter jih položil drugega poleg drugega. Še preden sem mu zastavil prvo vprašanje, je v posušenem zelenju, ki ga je potresal po prtu, videl, da mi je usoda naklonjena. Ohlapni in neškodljivi napovedi nisem pripisal večjega pomena, nikoli nisem verjel v determiniranost, in vendar so šamanove besede umirile začetno nervozo za omizjem. Kljub skepsi, srečanje z njim je bilo predvsem kulturna izkušnja, me je pred radovednim spogledovanjem s prihodnostjo spremljal odmerek nervoze. Morebitne negativne interpretacije se lahko hinavsko zarinejo v podzavest in ne bi bil prvi, ki bi jih priklical v svoje življenje.



Nadaljeval je, upam, da s povzemanjem njegovih besed ne izzivam lastne usode: služba »zelo dobro«, zasebno živ­ljenje enako, priporočil mi je le nekaj potrpežljivosti. Prihodnost je malodane skrčil v dva protipomenska pridevnika, za vsakega od njiju naj bi obstajala polovična možnost, da se uresniči. Potem je v koki videl edino konkretnejšo in trpko napoved. »Tvoj prvorojeni sin bo ob rojstvu umrl,« jo je v španščino prevedel Daniel. »Pove, kar vidi, naj bo dobro ali slabo,« je pripomnil.

Kakopak je šaman pri interpretaciji prihodnosti kopal po lastnih izkušnjah, strahovih, željah … Čeravno naj bi si bili pri tem podobni, je vsakdan na otoku sredi največjega južnoameriškega jezera vsaj z evropocentričnega vidika manj zagoneten in bolj strukturiran od »celinskega«. Podobno je pred tem razmišljal Daniel, ko sem ga – kot tipičen zahodnjak, prevzet nad mirom – naivno zbodel, ali v kečuanskem jeziku sploh obstaja poimenovanje za stres. »Na otoku ga ni veliko, dokler so otroci zdravi in ni težav s pridelkom,« je dejal. Tako kot so naša vprašanja v poudarjeni obsedenosti s kariero in odnosi odsevala zeitgeist, sta se v šamanovih odgovorih zrcalila njegov čas in prostor. Oba svetova pa sta se srečala v nebogljenosti pred nepredvidljivostjo in minljivostjo.

Otroci sonca

Misticizem je tesno prepleten z otokom Amantaní, prav tako legende in miti, povezani z jezerom Titicaca. Iz njegovih globin naj bi se dvignil bog Virakoča ter ustvaril sonce, druga nebesna telesa in prva človeka. Ni naključje, da so Inki verjeli, da so otroci sonca oziroma svetlobe. Mnogi menda še danes, kakor v knjigi Srce šamana piše Alberto Villoldo, dojemajo sonce »kot luknjo na nebu, skozi katero lije svetloba nebes in osvetljuje naš svet«. Zdi se, da to na Altiplanu sveti še intenzivneje kot drugod. Kakor da bi hotelo pokazati svojo moč in pritrditi starodavnim pripovedim, se je tudi zgodnjega novembrskega popoldneva, tik pred začetkom deževnega dela leta, počasi, skoraj obredno spuščalo proti obzorju. Ožarilo je predinkovske terase na pobočjih Pachatate in Pachamame – očeta in matere zemlje. Za nekaj izmuzljivih minut je sedanji trenutek zadostoval, prevladala je iluzija svobode, vprašanja o prihodnosti je vzela svetloba.

 Sonce je na otoku edini vir energije. V času obiska pred dobrim mesecem na Amantaníju ni bilo redne preskrbe z elektriko. Dobili naj bi jo v teh dneh, do takrat pa si nekateri otočani vsaj pri razsvetljevanju domov pomagajo s solarnimi paneli. Nihče izmed domačinov, s katerimi sem se pogovarjal, ni znal napovedati, kako jim bo elektrika spremenila življenje, s tem si niso belili glave. K ugibanju, kaj bi lahko to pomenilo za ta ne samo geografsko odmaknjeni del Peruja, me je napeljala knjiga Najsrečnejši kraj na svetu Davida Jiméneza. Španski novinar in pisatelj je v njej slikovito popisal, kako je pozen prihod televizije v Butan leta 1999 »zmedel« to zaprto himalajsko državo, kar naj bi med drugim povzročilo več nasilja, odvisnosti in celo ločitev. Spremembe tokrat gotovo ne bodo tako drastične, kraja nista zares primerljiva, a ni si težko predstavljati, da bodo elektrika ter z njo televizija, internet in druga okna v svet Amantaníju vzela del spokoja in otok, na katerem živi okoli 400 družin, »približala« celini, kar se bo najverjetneje odrazilo tudi v šamanovih napovedih in daljšem seznamu stresnih dejavnikov.

Žal mi je bilo, da o prihodnosti otoka nisem pobaral šamana, za katerega je bila noč po naši vedeževalski seansi še dolga. Pošteno je proslavil nepričakovani zaslužek. Vsak od trojice zbranih mu je namreč v roko stisnil po 50 pesov, precej več, kot smo se dogovorili, morda tudi zaradi preventive, saj je menda z mediji med vidnim in okultnim dobro imeti čiste račune. Zdelo se je, da sta z Danie­lom vso noč veseljačila, a sta mi pred odhodom navdušeno povedala, da me je šaman v sanjah videl na vrhu hriba. Ni razkril, ali na Pachamami kot ob sončnem zahodu, je pa poudaril, da to kaže na izjemno srečo. »Vse bo dobro,« je potrdil Daniel. Pozabil je le povedati, ali je videnje prihodnosti v lokalnem žganju enako zanesljivo kot tisto v kokinih listih.