Turisti prihajajo, Kubanci bi odšli

Havana je doživela že boljše čase, veliko boljše. Tik pred dopolnjeno 500. obletnico ustanovitve je kubanska prestolnica videti rahlo utrujeno in razpadajoče – in tudi zato izjemno slikovito. A čeprav so ji leta odnesla nekaj leska, kot postarana lepotica ne potrebuje nobenih filtrov na instagram profilih vse bolj številnih turistov.

Podobno kot Kubanci Havana kljubuje nesmotrnim ekonomskim odločitvam partijskega režima in ameriškemu embargu ter bremenom navkljub ohranja svoj karibski magnetizem. Okolje te vendar definira, ali je mar obratno? »Če smo ves čas nasmejani, to ni zato, ker nam gre tukaj dobro, ampak ker je to del našega značaja,« mi je ob sončnem zahodu, ki ga je spremljal lepljiv morski veter na znameniti promenadi Malecón, dejal Havančan, ki si je po napornem dnevu k morju prišel zbistrit glavo. Tako se tudi Havana kljub ne najboljšim časom, ki so postali že stalnica, smeje naprej.

V zadnjih desetletjih se v prestolnici, še manj drugje, ni veliko spremenilo, vsaj tako se zdi. V mestu se skoraj ne gradi, v kulturno zaščitenem in starem delu se obnavlja peščica kolonialne zapuščine. Po luknjastih cestah in ulicah še zmeraj vozijo kadilaki, chevroleti in fordi iz predrevolucionarnih časov diktature Fulgenica Batiste ter lade, teh naj bi bilo na kubanskih cestah menda največ, ostanek odvisnosti Castrovega režima od nekdanje Sovjetske zveze. Novih avtomobilov je malo. Sem in tja je slišati topotanje in škripanje konjskih vpreg.



Podobe iz dvomilijonske prestolnice so za prišleke neizmerno privlačna mešanica klasike in stagnacije. Na prvi pogled razmajana pročelja havanskih hiš ne dajejo vtisa, da bi v njih bivali ljudje. Šele ko se znoči, luči z visokih stropov starih meščanskih hiš osvetlijo življenje. Skozi priprta vrata in okna z rešetkami je videti ljudi, zbrane okoli televizijskih ekranov. Morda spremljajo enega izmed pregovorno dolgočasnih režimskih programov ali pa z nekaj iznajdljivosti – s skrito anteno – lovijo tuje. V zadnjem času naj bi bile izjemno priljubljene turške telenovele, mi je pripovedovala Kubanka, sicer velika oboževalka mehiških igralk Leticie Calderón in Victorie Ruffo. Razlogov za eskapizem ji v obubožani in represivni državi ne manjka.

»Tukaj nimamo nikakršnih priložnosti«

Ni se treba zaplesti v dolge pogovore s Kubanci, dovolj je le nekaj sogovornikovega zaupanja, da med impresijami prišleka in kubanskim doživljanjem domovine zazija velika vrzel. Zlasti mladi se hitro začnejo pridušati nad sistemom, ki jim je vzel priložnosti in ambicije. »Moj edini cilj je, da čim prej zbežim v Ameriko ali Evropo,« mi je, ko je videl, da zaradi mene ne bo imel težav z režimom, dejal 21-letni Roilán. Ne ve, kdaj bo prišel dan, ko bo zapustil otok, a »če bo to jutri, sem pripravljen«, je odločen. Pravi, da ima dve možnosti; da se poroči z Zahodnjakinjo ali pa da ga kdo povabi, čeprav na pomoč svojih daljnih sorodnikov na Floridi ne more računati. Odkar je pred meseci končal služenje vojaškega roka, se preživlja s prodajo spominkov. Zasluži malo, a več, kot bi dobil v državnih službah, kjer dela večina Kubancev. »Kaj je narobe s sistemom, kjer zaslužim več kot moja mama, ki ima izobrazbo in dela v banki?« Plačan je po prodaji, tisti dan ni bil najboljši, do večera je zaslužil dva konvertibilna pesa – slaba dva evra. Povprečna mesečna plača na Kubi naj bi bila po uradnih podatkih okoli 25 evrov. »Grozno je, če sovražiš svojo družino ali očeta, ampak točno tak je moj odnos do Kube,« je bil neposreden mladenič, ki sanja, da bo nekega dne živel od glasbe.

Korak bliže boljšemu življenju, vsaj tako je prepričan, je 27-letni Roberto (ime je spremenjeno). Ko je pogovor nanesel na življenje na Kubi, je začel previdno in ponavljal argumente, s katerimi se rada ponaša tudi vlada, da sta zdravstvo in šolstvo dostopni vsem in da je Kuba med varnejšimi državami, čez čas pa je le dodal: »Ko bi vedel, kako je tukaj …« in pokazal prazno denarnico. »Star sem 27 let in bom šele zdaj prvič videl svet.« Pred meseci se je »srečno« zaljubil v francosko turistko, ki je več tednov ostala na otoku in h kateri se namerava preseliti. Najprej v Rusijo, kjer Kubanci za vstop ne potrebujejo vizuma, od tam pa, ne ve še, kako, v Francijo. Pred odhodom je, kot je povedal, prodal stanovanje, kar na Kubi sicer še do nedavnega ni bilo mogoče. »Tukaj nimamo nikakršnih priložnosti,« razmišlja.

​

​Buena Vista Social Club

V marsikateri latinskoameriški prestolnici mrak z ulic pogosto pomete živelj – kot bi lokalci imeli vgrajeno policijsko uro, ki bi jih varovala pred nepredvidljivostjo in nevarnostjo teme. V Havani pa noč, zlasti na ulici Obispo, okrepi evfonijo uspešnic Buena Vista Social Cluba in drugih kubanskih ponarodelih popevk, ki jih skoraj izključno za turiste – kubanski žep si težko privošči zahajanje v bar – izvajajo lokalni ansambli. Tako dan za dnem in večer za večerom prepevajo o Marii, ki naj si našminka ustnice, o kmetici iz Guantanama, o sveči, ki je zanetila požar, vmes še kakšen portoriški Despacito … in na koncu sumljivo ponavljajoč se repertoar podčrtajo z znamenito Chan Chan. Medtem se klobuk glasbenikov polni z drobižem, najbolj vznesene turiste pa po mojitu, canchanchari ali daiquiriju nalezljivi ritmi spravijo s stolov. Nikjer sicer razlika med Kubanci ter zlasti Evropejci in Američani ni večja kot pri plesu.

​Razburljivega pol tisočletja

​Pred prihajajočo 500. obletnico bežnemu obiskovalcu v Havani nič ne daje vedeti, da se pripravljajo na velik jubilej čez slabo leto, čeprav menda v mestu že nekaj časa potekajo številne kulturne prireditve. S prvotnim imenom Villa de San Cristobal de la Habana je bila ustanovljena leta 1515, štiri leta pozneje pa so jo premaknili na današnjo lokacijo. Za uradno ustanovitev mesta tako šteje maša leta 1519 pod razvejenim kapokovcem v neposredni bližini najstarejšega havanskega trga Plaza de Armas.


Temu je sledilo razburkanega pol tisočletja in dolg boj za svobodo; Havana je bila glavna postojanka, prek katere je »stari« svet izčrpaval »novega«, bila je mafijski paradiž, z razdalje je spremljala vstaje sužnjev, videla vkorakanje revolucionarjev in Castrovih tovarišev, veliko pred tem preživela napade piratov in v novejšem času brezkončne Fidelove govore ter životarjenje v tako imenovanem posebnem obdobju, ki je sledilo razpadu Sovjetske zveze, od katere je bila Kuba finančno odvisna.

Od takrat se je v Havani čas upočasnil.