Novo leto točno opoldne, Vinetou in štrudelj na Karolini

Jesen v Gorskem kotarju je lepa. Duhovi poletja so ujeti v drevesih in pokrajina je sveža in samotna. Njen zrak pozimi pa je kot ledena voda. Kljub temu vlada toplo, prismuknjeno vzdušje, malce neresnično kot v brlogu kake gozdne živalce, bi rekla ameriško-irska pisateljica Tana French, preden bi svoj prostor v leseni kolibi sredi rumenih jesenskih gozdov za kakšnih šest mesecev prepustila francoskemu popotniku Sylvainu Tessonu, ki bi o tem napisal še knjigo.

V Gorskem kotarju je sveže tudi poleti, čeprav so tista prava sveža poletja verjetno minila. Presunljivo modro nočno nebo ostaja, toliko svetlobe v tolikih barvah je sredi teh temnih gozdov, tega krzna na ramenih površja, ki hvaležno zajema kar osemdeset odstotkov redko poseljene zemlje. Svežine ne motijo razžarjene vzhodne panonske ravnice in ne poleti od množice turistov utrujeno morje, ki leži za grebeni zahoda. Panonija in Jadran sta blizu, a hkrati daleč. Ta prostor je – skoraj tišina. Lok velike ceste na stebrih nad nami ne zmoti posebno, še manj pa mehki glas kakšne prijazne kosmate živali, ki skrivaj potuje po svojem območju. Divjina ostaja, nič čudnega, da sem prihajajo hrvaški in tuji ljubitelji prostranstev velikih in praznih planjav in gozdov.

Naselje na Karolini in jezera v zelenih gozdovih

Jesensko listje odpada z dreves v Fužinah, kraju med zelenimi vodami. Na prvi pogled se zdi, kot da sem se pripeljal v majhno mestece iz ameriškega filma, kjer nikoli ne moreš povsem odkriti njegovih skrivnosti, in včasih je celo varneje, da jih ne. Cesti skozi naselje še rečejo Karolinska ali na kratko Karolina, zgradili so jo v dobi avstrijskega cesarja Karla VI. Takrat je bila prva planinska cestna povezava med Karlovcem in Reko – med Panonsko nižino in morjem. V dolgem strmem spustu pripelje naravnost v središče, na glavno in edino križišče v Fužinah.

V prvi polovici 18. stoletja, ko so prek Gorskega kotarja nastajale ceste, so ta kraj izbrali kot najprimernejši za prvi počitek potnikov, ki so se s kočijami in vozovi – parizarji – sem prebili po napornem vzponu z morske obale. Potok Ličanka je zagotavljal dovolj vode za napajanje vprežne živine. Nadaljnja zgodba se je odvijala logično. Sem so prihajali doseljenci z vseh koncev in krajev in prinašali znanje, potrebno za vzdrževanje ceste in prometa po njej. Pastelne hiške so zgradili ob sami cesti, gosto so jih zbili drugo ob drugo vzdolž strmega brega. To je najstarejši del naselja, imenuje se Purga, in njegova podoba se ni prav dosti spremenila do danes.

Vsi smo na tem, da včasih zaspimo v nepravem trenutku, kot Kafka. Uspeh Fužin, ki so ga nosili kovači, trgovci, furmani, kolarji in gradbeni delavci, je z gradnjo konkurenčne ceste Lujzijane, ki je šla bolj severno, zastal za petdeset let. Tranzit je iskal lažje poti. Potem pa je skozi Fužine stekla železnica med Zagrebom in Reko. Namen potovanj se je spremenil. Začeli so prihajati izletniki iz obalnih krajev – prvo organizirano turistično skupino z Reke je vlak pripeljal že leta 1874.

V Fužinah so ustanovili Društvo za poljepšanje mjesta (Društvo za polepšanje kraja), ki se je kasneje preimenovalo v Odbor za promet stranaca (Odbor za promet s tujci). Začel se je turizem. Danes so Fužine najbolj razvit turistični kraj v Gorskem kotarju, vseeno pa sta tukaj mir in tišina vsak dan. Tako se lahko vsakega modrega in lepega dne v ruju listja, v hladu in gosti senci noči vračaš z izleta. Zamujaš večerjo zaradi svobode. Rdečkaste trave travnikov, blizu so, in vse rumeno morje gozdov. Z roko sežeš okoli kozarca, potipaš hlad jesenskega jabolčnika.

Po drugi svetovni vojni so v bližini Fužin za potrebe pridobivanja električne energije zajezili potoke Ličanko, Lepenico in Koš in nastala so akumulacijska jezera Bajer, Lepenica in Potkoš. Zdaj so to kraji, kjer vzameš kajak in veslaš po divjini, skočiš v toplo vodo poletja ali obkrožiš jezersko vodo po stezah, ki s tabo nosijo vtis starega, zapuščenega časa. Toda, ta čas je zdaj drugačen in tudi pokrajina je s tem dobila drugačno podobo, čeprav so se jezera lepo zlila z zelenim obročem gozdov. Nekoč so doline zdajšnjih jezer skrivale številne črete, vlažne habitate z mesojedo okroglolistno rosiko.

Zaradi pogostih regulacij višine vode se na obalah težko razvije rastlinski pas in obrežja ostajajo gola. Se je svet s tem postaral ali morda pomladil? Ne vem, vem pa, da zgoraj v zamočvirjenem delu Bajerja še rastejo močvirski šaši in kalužnice in da je v najbolj oddaljenem delu Lepenice še najti rosiko. To je jezero, ki ima privilegij. Obraščajo ga gozdiči črne jelše in preletavajo močvirske ptice. Dostop do njega je le na enem mestu, a še tukaj je parkirišče dovolj oddaljeno od jezerske vode. Vse drugo je divjina.

Rumena trava kot v preriji

Hrvaški svet v zaledju obale je v drugi polovici prejšnjega stoletja postal prizorišče snemanja filmske sage o poglavarju Apačev Vinetouju, narejene po romanih Karla Maya. Pokrajine Lika, Velebit, Zagora in Zrmanja so odigrale svet Divjega zahoda, njihova kulisa je bila pravzaprav idealna. Vrhovi so beli, skale ostre, na travnatih livadah valovi rumena trava kot v preriji, reke tečejo zeleno. Snemali so Nemci, v filmih pa je igralo tudi več jugoslovanskih igralcev.

Danes bo večina mladih rekla, da so Mayeve knjige zastarelo branje in scenariji, narejeni po njih, idealizirani. Morda je res, toda pogled na znamenito zbirko z zelenimi platnicami, ki obsega okoli štirideset romanov, še vedno vzbuja nostalgijo. Prav je tako, saj nostalgija je ravno to – idealiziran pogled na preteklost. Dejstvo je, da so cele generacije mladine z Mayevimi indijanaricami v rokah in filmi v očeh prevzemale vlogo kavbojcev in Indijancev v najbolj priljubljeni igri iz časov, ko so se otroci zunaj še – igrali. Kakorkoli, pri nemškem pisatelju, ki ni nikoli videl Amerike, so Indijanci v večini predstavljeni kot pozitivni liki. To pa tudi nekaj šteje, mar ne?

Divji zahod je moč najti tudi v Gorskem kotarju, v gozdovih severno od Fužin. Na veliki travnati livadi so pred desetimi leti za potrebe snemanja novih filmov o Vinetouju postavili kavbojsko filmsko vas, imenovano Roswell. Snemalna ekipa je ustvarila tri filme s starimi liki in novimi igralci. Po končanem snemanju so se Gorani (prebivalci Gorskega kotarja) dogovorili s filmarji, da jim umetniško postavljene kulise filmske vasice predajo v turistični namen.

Vse je tukaj: lesena železniška konstrukcija, manjša cerkvica, pokopališče, kovačnica, napajališče za konje, hlevi, banka, saloon, pivovarna, kitajska pralnica, pošta, trgovina, nepremičninska agencija, vodni stolp, žaga, javna kopalnica, šerifov urad in tudi radoživa in vesela hiša, ki jo upravljata pomanjkljivo oblečeni dekleti s pomenljivima imenoma Fat Betty in Sweet Dolly, ne manjka. Ob mojem obisku, ko je listje leseno vasico objelo, kot da plava na vodi – kar je morda največja uganka lesa – dekleti nista bili v službi, vasica je bila kakor izumrla. Kje so konji, vihtenje lasa, tekmovanje v metanju železne podkve, drdrajoči voz, zvok klavirja iz saloona, tolpa izobčencev in dremajoči šerif na verandi z nogami na ograji svojega urada? V bistvu nič ne manjka – le poletna turistična sezona je že minila.

Kot v filmu Točno opoldne

To pa ne pomeni, da je dogajanja v Fužinah za letos kar konec. Slovo od leta se bliža in na god sv. Silvestra bo spet opravljena sladkoba tradicije praznovanja novega leta ob nenavadni uri – točno opoldne, ki poteka od leta 1999, ko se je vse začelo z nekaj litri vina in domačimi klobasami. Z melanholijo bomo gledali mlade popotnike, ki bodo z nahrbtniki na ramenih zavzeli osrednji prireditveni prostor ob jezu na jezeru Bajer. Vlaki bodo vozili z Reke, ljudje bodo prišli od blizu in daleč, ustrelil bo top in morda bo po Karolini prijahal še igralec Gary Cooper – kot v filmu Točno opoldne. Navsezadnje bo iz lokala za gričem donela kitarska pesem skupine The Shadows Apache, z besedilom Sonnyja Jamesa: A smoke sign arose from the prairie, a breeze sighed a sad mournful song …

Če bi se Cooperjev najboljši prijatelj, sloviti pisatelj Ernest Hemingway, ki se je ustrelil samo mesec dni po igralčevi smrti, s soške fronte podal še v te kraje, bi užival v pustolovščini, kot vsako leto v Fužinah uživajo Opatijski kukali (galebi). Moški klub promotorjev zimskega plavanja je velika atrakcija, ker na silvestrovo opoldne v progastih kopalnih kostimih, kakršne so nosili pred sto leti, in z rdečo božičkovo kapo na glavi zaplavajo v ledenih vodah jezera Bajer. Brez sence trpljenja. Gospodje morda odigrajo še picigin, dalmatinsko morsko igro z žogico. Nato se preselijo čez cesto, kjer stoji hotel Bitoraj, na okrepčilni požirek avtohtonega san huberta, ki mu domačini rečejo kar goranski jäger.

Hotel Bitoraj ni povsem običajen hotel. Že izpred druge svetovne vojne, torej iz časa, ko je Karolina še bila glavna pot prometnih tokov, je središče družabnosti in temelj razvoja turizma v teh krajih. Zgradba je svoje življenje začela kot družinski dom družine Kauzlarić in Andrej, sedanji direktor in lastnik, rad pove zgodovino hotela. Pritrjujejo mu fotografije, razobešene po recepciji. Nekdanji penzion Neda, ki je dobil ime po lastnikovi hčeri, so kasneje poimenovali po hribu, pod katerim so se namestile Fužine.

Kljub štirim zvezdicam je domače vzdušje ostalo. Ogenj prasketa v odprtem kaminu, voha so vonj divjačine na krožnikih turistov, za okni pa pelje Karolina čez fužinski trg in naprej gor in dol skozi nočne gozdove. Ko Andrej Kauzlarić govori o gastronomski ponudbi in omeni domačo tradicijo štrudlja, opazim, da me ta plat zgodbe vse bolj zanima: »Štrudelj smo v teh krajih pripravljali od nekdaj. Ponujamo ga z različnimi nadevi, kar je prav tako značilno za goransko kuhinjo – jabolki, skuto, gozdnimi sadeži ali samo z borovnicami. Borovničev zavitek smo pred kratkim celo zaščitili pri zavodu za intelektualno lastnino, da bi mu povečali prepoznavnost.«

Ko poslušam o borovničevem štrudlju, upam, da Andrej ne bo govoril predolgo in bova čim prej prešla na konkretno dejanje, za katero vem, da bo kljub ogromni porciji občutno prekratko. Nič ni bolj begotnega v Gorskem kotarju kot kulinarična doživetja, ko se izpolnijo. Tudi o tem razmišljam, ko se naslednje jutro mimo rdečega stola v nadnaravni velikosti, namenjenega osebnim posnetkom, po prazni Karolini odpeljem na Reko. Prvi november je in morje v daljavi je globoko in bogato kot zemlja. Ob cesti, kjer leži oranžno listje, vidim majhnega boga, ki se mi prijazno smehlja.