Stara Lujzijana je letos pogledala iz vode

Predstavljajte si ozemlje z gozdovi, zelenimi in črnimi kakor katran – to je Gorski kotar. Hrvati so izumili penkalo in kravato, svetu so odprli najlepše morje. Dobro ga prodajajo željnim turistom. Mnogi domačini se čez poletje umaknejo v zaledje, na planote, na zelene pašnike, kjer se hladen veter igra s travo, v smrekove in borove gozdove. Bežijo v Kapelo, Liko, v Zagoro, v svet za Biokovim in v Gorski kotar.

Pot tokrat začenjam v Lokvah, mestecu globoko v severnohrvaških gozdovih, ki se brez prestanka vlečejo vse do juga Slovenije in še krepko naprej. Lokve so star kraj. Že v 16. stoletju so tod delovali žage in mlini. Tu so šle stare karavanske poti – proti bregovom Jadranskega morja. Verjamem, da je bilo vse videti podobno, kot je danes. Mirno in zaspano. Lepo. To je prvi vtis, in prvi vtis je vedno najmočnejši. Nizke hiše so stisnjene vzdolž ceste druga ob drugi, na njih sedijo visoke in strme strehe. Če ostaneš nekaj dlje v tem kraju, opaziš, da prebivalci skoraj vsak dan na dvoriščih pripravljajo zalogo drv za zimo, ki vedno pride – dolga in hladna. Ko jo preživijo, je tu pomlad. In žabarska noč v Lokvah. Morda najbolj noro tekmovanje v Evropi. Udeleženci, lastniki žab, s prepoznavnimi klici poskušajo pripraviti svoje ljubljenčke na čim daljši skok – in zmago.

Vonj Gorskega kotarja je mediteranski, toda dekor in klima sta gorjanska. Danes ni več karavan, vozovi – parizarji – so odšli. Čez pokrajino se zdaj vlečejo modernizirane ceste. Njihova kulisa je lepa. Njihova zgodovina zanimiva. »Skozi gozdnate predele Gorskega kotarja so v 18. in 19. stoletju zgradili štiri ceste, ki so povezovale Panonsko nižino s Hrvaškim primorjem.« Tako v svoji knjigi Starim cestama do mora (Po starih cestah do morja) začenjata Lara Černicki in Stašo Forenbaher. Njihovo gradnjo so spodbudili avstrijski vladarji in po njih so tudi dobile ime. Vendar projektirali so jih hrvaški inženirji in gradile so jih roke domačih mojstrov in delavcev, zato pripadajo hrvaški graditeljski in kulturni dediščini.

Cesarica vseh cest

Če je Rim mesto, v katero vodijo vse ceste, je Karlovec mesto, iz katerega odhajajo. Tukaj, kjer se – kakšno naključje – štiri reke zlivajo v eno, vse štiri ceste, zgrajene v Gorskem kotarju v avstro-ogrskih časih, zapuščajo nižino in se odpravljajo v hribe, da bi prišle na morje. Ena od njih, Lujzijana, skriva največjo skrivnost. Nekaj romantike je torej še ostalo.

Lujzijana, Lujzinska cesta, tudi Via Ludovicea, je veljala za eno najlepših cest Avstro-Ogrske. Cesarica vseh cest so ji rekli. Ime je dobila po Mariji Luizi, hčeri cesarja Franca I., drugi ženi Napoleona Bonaparta. Njen začetek sovpada s časom, ko francoski osvajalec po Waterlooju odide – takrat na Dunaju osnujejo Društvo Lujzinske ceste. To je odkupilo staro karavansko pot in resno zastavilo njeno izboljšavo. Na vsej poti so delovale inženirske in cestarske ekipe, ki so skrbele za cesto. Popravljali so kolnik in kamnite stebričke, krajputaše, ob njem. Strgali so blato in prah, v deževnem obdobju peskali pot in čistili številna odvodnjavanja, pozimi pa kidali sneg. Tako je Lujzijana lahko veljala za urejeno cesto. Vse je teklo kot v dobri zgodbi, le da se je na koncu končalo drugače. Vozarina, ki so jo pobirali na mitnicah, ni zmogla pokriti stroškov vzdrževanja. Negodovali so trgovci in prevozniki, ki so se z obale običajno vračali prazni. Skoraj edini tovor na povratku je bila sol. Potem je od Zidanega Mosta do Siska prišel še vlak. Promet po Lujzijani je zamrl. Prenočišča in gostilne ob cesti so se zaprle, prebivalci okoliških krajev odšli. Mnogi so se izselili v Ameriko.

Kakor na Luni

Lujzijana je danes cesta, ki je deloma ni, in prav tam je njena pot najbolj skrivnostna. Niso je pospravili v muzej in niso požgali njenih mostov, a je kljub vsemu na nekem odseku – temu delu pravijo potopljena Lujzijana – preprosto izginila. Kaj se je zgodilo z njo?

V Lokvah se po Lujzijani peljem skozi prijazno naselje. Na zahodnem koncu se mesta drži vasica z nenavadnim imenom – Homer. Žal, etimologija ostane uganka. Za ovinkom novo presenečenje: ceste ni več. Betonski zid, lepo oblečen v livade, je pred menoj. Jezerski jez. Majhen cestni odcep zavija v desno. Zadnji hip si premislim in se odločim za pešačenje. Hitro sem gor. Razgled je – puščava. Velika akumulacija, Lokvarsko jezero, je prazna. Redna vzdrževalna dela so se odvijala vse poletje – na vsakih dvajset let je tako. Kakšen pogled! Dolga kotanja, pesek, rumeni bregovi. Kakor na Luni. Za vsem pa zeleni gozdovi. Potoček Lokvarka teče po svoji nekdanji poti. Redek prizor. Dve desetletji bomo spet čakali nanj.

Po dnu kotanje – stara Lujzijana. Letos je pogledala iz vode. Prašno cestišče je vidno prav dobro. Pet kilometrov se vleče v daljavo. Kaj je na sredi? Srednji Jarak – nekoč je bila to vas s prenočišči, gostilno in žago. Le stari domačini, tudi prijatelj iz bližnjih Fužin, se še spomnijo njenega imena. In zdaj? Zdaj stojijo samo ruševine, prazni zidovi. Sem ne prihajajo kopat arheologi. Tukaj kopljejo samo iskalci mitov. Sicer je to svet za potapljače. Oni so edini, ki lahko obiščejo potopljeno deželo.

Lokvarsko jezero

Leta 1955 je 27.000 mladih ljudi zgradilo jez Homer za potrebe hidroelektrarne Tribanj. Zajezena Lokvarka je zalila dolino. Udarnikom v čast so Lokvarsko jezero poimenovali tudi Omladinsko. Njegova voda teče po predoru do jezera Bajer pri Fužinah.

Rad prihajam sem. Lokvarsko jezero – nič ni tukaj. Polna gladina modre vode, ozko parkirišče, majhen bife, lesen ponton, nekaj otrok skače v vodo, včasih ribič v trsju in – mlada domačinka, ki se sonči na obali. Pot s kajakom v jezersko perspektivo je zlahka pot v dušo. Morda v današnjem času premalo ljudi išče to globino. S prijateljem, ki se je sem preselil iz Zagreba, ko se je upokojil, govoriva o tem. »Njegov svet je velik, čeprav živi stalno ob svojem jezeru. Življenje ima tudi globine, ne le geografske širne.« Tako bi rekel Miran Ogrin, veliki popotnik, ki je vse življenje potoval po svetu. Lokvarsko jezero – sonce zvečer zaide v njem. Tega trenutka ne smete zamuditi.

Lujzijana izplava iz jezera

Hodim po jezerskem dnu. Potopljenih pet kilometrov letos kopne Lujzijane mine kot hoja v puščavi. Blatno dno jezera suši sonce. Stopam tam, kjer sem pred mesecem dni še veslal s kajakom. Ta zmaga ni težka. Barve so epične. Vse ima šarm. Poletna vročina je prav pustolovska. Noben veter se ne zgane v kotanji. Samo prah. Le tu in tam srečam samotnega pešca ali počasi vrteče se kolo. Lujzijani se vidi, da sedi na jezerskem dnu. Groba je in sedimentna, sredi nje rastejo vodne rastline.

Če bi prišel kdaj drugič, bi z avtom moral daleč okrog. Jasno, skozi gozdove. Iz Homerja po manjši cestici vzporedno nad jezerom do stika z večjo, ki pride iz Crnega Luga. Ne bi mi bilo pretežko. Po nekaj ovinkih bi se spustil na drugo stran jezera. Tam je Mrzla Vodica, kjer potopljena Lujzijana izplava iz vode. Sprehodil bi se nazaj proti Lokvam – dobrih sedemsto metrov – kadar akumulacija ni previsoka. Tam je most, v čast Franca I. imenovan Cesarski, ki lepo obnovljen včasih pogleda iz jezera. Pod njegovim elegantnim kamnitim obokom je nekdaj tekla Lokvarka naprej po dolini.

Proti najvišjemu prelazu

Lepa jezerska dolina ostane za mano, vozim dalje, želim si vsaj še malo naprej. Sonce zdaj plava tik nad gorami, ki postajajo višje. V Mrzli Vodici, med vaškimi hišami, na desni strani ceste stoji star kamen – miljnik. Označuje oddaljenost od Karlovca v poštnih miljah, stari enoti. Štirinajst poštnih milj znese 105 kilometrov. Računam – koliko je ena?

Zdaj cesta izstopi še iz gozda. Dve dolgi serpentini čez gorski livadi, podprti z visokimi kamnitimi podzidi – tukaj je sedlo Ravno podolje, najvišji prelaz na Lujzijani. Višina skoraj tisoč metrov je spoštljiva. Nenadoma pride oblak, veter zabrije. Anorak oblečem sredi poletne vročine. Zgoraj, pred hišo, ki deluje kot zapuščena avtobusna postaja, je še en miljnik – cestno obeležje. Prometa ni. Čreda dolgodlakih ovac mirno prečka cestišče. Sem in tja se pripelje domačin na klepet z Goranom, njihovim prijaznim pastirjem. In res sem in tja še kakšen radoveden popotnik. Pogled na Risnjak, najvišji vrh Gorskega kotarja, je iz tega kraja nesmrten. Gorski gozd visokih bukev in jelk ob cesti zamenjujejo osamelci – poljub burje jih ne vrže iz tira.

Vedno so bili ljudje, ki so ljubili ceste. Posvečevali so jih, jim postavljali spominske oltarje, grob so si izbrali ob njihovem robu. Verovali so v posebne cestne bogove in uveljavljali cestne zakone. Zraven cest so spali. Potovali po njih. In jaz? Jaz pa sem gledal eni od njih, Lujzijani, globoko v oči.