V letalski bazi Željava – iz filma Huston, imamo problem!

Besedo gimnos (gol, brez obleke) so stari Grki v prenesenem pomenu uporabljali za ljudi brez orožja. Po mišljenju Špartancev je bil mlad človek brez orožja, kot bi bil gol. Ali je Josip Broz - Tito, vodja Jugoslavije, države, v kateri so bili dogodki zmeraj večji od resničnosti, poznal to besedo, sicer ne vemo, toda nedvomno bi se strinjal s špartansko metaforo. Njegova znana izjava: »Vojsku mi ne dirajte!« (Vojsko pustite pri miru) je dovolj povedna.

Ameriška dakota ob vstopu v Željavo FOTO: Lev Furlan Nosan

Leta 2016 je slovenski režiser Žiga Virc posnel dokumentarec z naslovom Houston, imamo problem! Film pripoveduje o razvoju Titovega vesoljskega programa, ki naj bi ga prodal ameriškemu predsedniku Kennedyju. Intrige, laži, manipulacije, ki so bile v ozadju te zgodbe, se zdijo težko verjetne, toda Tito – ljubitelj vojske in trgovec z orožjem – je bil sposoben marsičesa. Film nas zanima, ker govori o ogromni podzemni letalski bazi Željava na meji med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. O kraju, ki smo ga tokrat obiskali.

Po predvajanju filma je priljubljenost Željave narasla, toda kljub temu je prav, da povemo takoj na začetku – nekdanja baza v gori Plješevica je popolnoma zapuščena, vse, kar počnemo, počnemo na lastno odgovornost. Prostor je kompleksen, dobro prehoden, zaradi bližine meje v njem zavetje iščejo tudi begunci. Navsezadnje – kompleks ima štiri vhode, trije od njih so oblikovani v obliki silhuet letal. Vstopiš lahko v Bosni in prideš ven na Hrvaškem. Hrvaška policija se občasno pripelje v kontrolo, toda zdi se, da ne odhajajo posebej daleč v velikansko utrdbo. Vstopa redkim obiskovalcem, ki ljubijo pustolovščine, ne ovirajo.

Je res nevarno ali je vse samo teorija zarote?

Nič nenavadnega ni, da se v zvezi z zapuščenimi kraji pojavijo različne teorije zarote. Željava ni nikakršna izjema. Virčev film poskuša osvetliti nekaj od tega. Prav v Željavi je menda Tito razvijal svoj vesoljski program s ciljem – preberite dobro – poslati človeka na Luno.

Film Žige Virca Houston, imamo problem! pripoveduje o domnevnem Titovem vesoljskem programu, ki naj bi ga prodal ameriškemu predsedniku Kennedyju. FOTO: Wikipedija

Ni presenečenje, da je stvar zanimala Kennedyja. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila svetovna situacija na vrhuncu napetosti. V časih hladne vojne ni bilo pomembno samo, kdo bo posedoval več jedrskih glav, ampak tudi, kdo bo uspešnejši v osvajanju vesolja.

Najpomembnejšo trofejo so odnesli Američani, kajpak ne s Titovo pomočjo. Toda to je že druga zgodba, v kateri poleg Željave nastopa še tovarna Crvena zastava, ki je proizvajala (poleg orožja) tudi avtomobile in med drugimi na tržišče pripeljala avtomobilček z zvenečim imenom Yugo Amerika.

Ali je opozorilo zaradi min, ki se pojavlja v različnih internetnih opisih, še aktualno, ne vemo. Dejstvo je, da letos poleti nismo opazili nobene table. Toda previdnost nikakor ni odveč. Na tem območju so potekale pomembne borbene dejavnosti v devetdesetih letih.

Ko je srbska vojska odhajala, je seveda poskušala uničiti čim več območja. Nihče ne more zagotoviti, da mine niso ostale. Navada, da minsko polje polagaš brez vrisovanja borbenih sredstev na zemljevid, je bilo v srbski vojski menda običajno pravilo. Glede min naj bi bila notranjost utrdbe varna, kar velja tudi za asfaltirane površine. Ob preverjanju, kako je s tem zunaj omenjenih točk, pa teorija zarote lahko hitro postane resničnost.

Kako varna je hoja po notranjosti opuščene baze? Mnenja obiskovalcev so zelo različna. Presenetljivo veliko objav o Željavi najdemo na družbenih omrežjih, glede na to, da obiskovalcev res ni veliko. Nekateri priporočajo, da ne zahajamo daleč v notranjost.

Razlog naj bi bili ostanki plinov in odpadkov, ki so škodljivi za zdravje. Govori se celo o PCB – polikloriranem bifenilu in radioaktivnem amerciju-241. Velike količine prahu, vlage in neidentificiranih delčkov so dejansko prisotne. Kar nekaj ljudi se v notranjost pripelje z avtomobili ali motorji, kar je sicer mogoče, vendar zaradi lukenj v tleh zelo nevarno. Uradno pa radioaktivnosti v predorih ni.

Podzemni predori v drobovju planine

Dobri čevlji in vrhunska svetilka so nujni. Vsaj dve uri, raje več, potrebujemo za obisk treh kilometrov in pol podzemnih predorov, v katerih je Tito skrival okoli sto svojih letal mig. Predori so neosvetljeni, polni jam v tleh, najbolj tam, kjer so ljubitelji spominkov odnašali zapuščene naprave.

Notranjost v času JLA FOTO: Planehistoria.com

S stropa visijo bloki armiranega betona, pri zavojih v stranske rove se je mogoče izgubiti, čeprav je dostopen precej natančen zemljevid. Vse je samo še lupina uničenega betona, v kateri so varno zakopani duhovi preteklosti. Vendar – ali so res? Utrdba je bila načrtovana tako, da bi zdržala napad 20-kilotonske bombe in tudi da bi v njej lahko potekala proizvodnja jedrskega orožja.

Notri vlada popolna tema. Vonj po starem in grobna tišina visita v zraku, kot bi dajala diaboličen pridih kraju, ki lahko brez posebne domišljije prikliče v misli kulise, prikladne za kakšen scenski pekel. Kosi opreme ležijo povsod, še topli od nepričakovanega prodora zraka iz globine. In potem – betonske stene, ki se dvigajo vse naokrog; kje je kdo kadarkoli videl takšne srebrne barve, goro, izjedeno kot kos torte, vijugavo in zavito s toliko domišljije?

Po letaliških stezah z avtom

Pet letaliških stez je bilo na varovanem območju, dve sta danes v Bosni in pristop zaradi meje tja ni mogoč. Preden so letala prižgala motorje, so jih s posebnimi traktorji privlekli iz podzemlja. Na vrhu gore Plješevica je bil radar, ki je s petstokilometrskim dometom kontroliral ozemlja sosednjih držav. Pristop na vrh gore, še vedno skrite v zelenih maskirnih gozdovih, je mogoč s hrvaške strani s primernim terenskim vozilom. Pozor – tukaj skoraj vsi domačini omenjajo pozabljene mine!

Vožnja z avtom po opuščenem letališču, zaraščenih luknjastih stezah, uničenih v jugoslovanskih vojnah, ki pa imajo očiščene prehode, je kajpak svojevrstno doživetje. Samo skočiš v avto in se voziš brez postanka. Ustvariš ubrano celoto o izgubljenosti tega kraja. »Drži se prekletega volana in ostani med črtama,« bi rekel ameriški igralec in scenarist Sam Shepard, »to pa res ni taka reč.«

Zapuščena letališka pista FOTO: Lev Furlan Nosan

Blizu vhodov ob majhni gostilnici, ki je edini turizem v teh krajih, stoji letalo douglas C-47, ki ga je Tito dobil kot darilo ob koncu druge svetovne vojne. Letalo propada, toda fotografiranje ob njem na tem pozabljenem kraju je še vedno fascinantno. Prav to, da območja niso pokvarili s turistično infrastrukturo, je najlepše od vsega in daje Željavi poseben pomen.

Kako so gradili Željavo

Leta 1968, ko je sovjetska vojska okupirala Prago, je Tito končal projekt, ki je postal verjetno njegov najdražji. Fotografije z odprtja letališča so šle v svet. Vse do danes ni povsem pojasnjeno, od kod je predsednik dobil denar. Ena od legendarnih zgodb pravi, da mu je posojilo dala mednarodna banka, in sicer za gradnjo avtocest v Jugoslaviji, Tito pa je denar porabil za gradnjo letalske baze.

Cilj je bil zgraditi zračno bazo, ki bi segala dovolj na teritorij Jugoslavije, da bi omogočala obrambo ob morebitnem napadu z Vzhoda. Lahko si predstavljamo, koliko dela so imeli ameriški vohunski sateliti, ko so spremljali gradnjo. Še danes je na internetu mogoče najti posnetke ameriških vohunov.

V sklopu Objekta 505, kot so mu rekli s šifrirnim imenom, so bile kasarne in vsi drugi dodatki za oskrbo približno tisoč ljudi, ki so delali v bazi in ob koncih tedna lovili kragulje na Plješevici. Vsa infrastruktura je menda bazi zagotavljala popolno samooskrbo. Ko danes hodim po izgubljenem svetu Željave, razmišljam, da bi se verjetno tako počutili Američani, ko bi lahko hodili po svojem zloglasnem Območju 51.

Pri gradnji ni šlo brez žrtev. V okolici so deloma izselili vas Željava in v celoti bosansko vas Baljevac. Njeno pokopališče še danes leži med tretjim in četrtim vhodom, torej znotraj kompleksa. Jusuf Midžić iz Bihaća je pred leti v intervjuju povedal, da se je v njegovih gimnazijskih letih med ljudmi govorilo, da se nekaj dogaja. Kasneje je, kakor številni drugi domačini, dobil službo v bazi. To je bil čas, ko je mesto Bihać po zaslugi letališča gospodarsko napredovalo in dobilo številne nove gradnje.

Letališče je bilo strogo varovano in dostop ni bil mogoč. Midžić pripoveduje, da je bilo osebje tako izurjeno, da so letala v primeru alarma za preplah lahko poletela v dveh minutah. V glavnem so jih – najprej letala mig 21 in nato novejše mig 29 – uporabljali za nadzorovanje meja. Njihov osnovni namen pa je vendarle bil morebitno prestrezanje sovražnikovih letal.

Utrinek iz filma, vhod v bazo 505. FOTO: Wikipedija

Kako so rušili Željavo

Ko je poveljstvo jugoslovanske vojske spoznalo, da se Bosna ne bo priključila okrnjeni Jugoslaviji, je ukazalo, da se letališče uniči. Detonacije so se začele zgodaj zjutraj in prebudile lokalno prebivalstvo, ki mu je bilo hitro jasno, da je zgodba o elitni letalski bazi končana.

Letala so odletela v Beograd. Opremo so naložili na tovornjake in krenili proti Srbiji. Lokalna teritorialna obramba je njihovo namero poskušala preprečiti, toda ko je odhajajoča JLA zagrozila z bombardiranjem Bihaća, so vojski omogočili prost prehod. Odločitev o rušenju kompleksa je bila morda prehitra, toda srbsko obarvana JLA ni mogla dopustiti, da območje zasedejo Hrvati.

Domačini povedo, da danes obstaja društvo ljubiteljev Željave. Vsako leto priredijo srečanje na aerodromu in druženje z žarom, pijačo in živahnimi pogovori. To je za jugonostalgike najlepši spomin na stare čase, ko so imeli radi Jugoslavijo – ne zaradi politike, pač pa zaradi prijaznih ljudi.