Muzej, v katerega nekatera letala kar priletijo

 »Najpomembnejši eksponat našega muzeja? Vsak član našega društva ima svojega favorita,« je rekel Sepp Barwirsch ob vodenju po avstrijskem Letalskem muzeju, ki je tik ob graškem letališču. Srednje velik muzej, ki je v lasti zanesenjakov, zbranih v društvu, ima lepo zbirko reaktivnih letal, šolskih letal, helikopterjev in letal, ki jih poganja propeler. V resnici v muzeju najdete ogromno zanimivosti, ali, kot je rekel sogovornik, »vse, kar leti.«



Kako izgleda zavora kakšnega res velikega letala, recimo reaktivnega potniškega letala, kot je na primer Airbus A-310, ki je prevažalo 220 potnikov? Zdi se kot čudež tehnike. A tovrstnih zanimivosti  imajo v avstrijskem letalskem muzeju (Österreichisches Luftfahrtmuseum Graz-Thalerhof), veliko. Zbirka, ki je razstavljena na prostem in v hangarju, je res raznolika in zanimiva tako za poznavalce kot tudi za popolne laike.



Zgodba o letalskem muzeju se je začela pred več kot 40 leti, v devetdesetih letih. Na odlični lokaciji, tik ob graškem letališču, kjer za primerne zvočne efekte in atmosfero skrbijo letala, ki vzletajo in pristajajo, so združili tri zbirke letal in z letalstvom povezanih stvari. Prva tri velika letala, ki so jih dobili v zbirko, so bila Antonov AN-2, MiG 15 in PZL Iskra. Leta 1984 so jim jih poklonili Poljaki. Iz Varšave so jih do Graza pripeljali po tirih, razstavljene, v štirih vagonih. Potem pa so jih naložili na tovornjake in prepeljali v Thalerhof, kjer so jih poljski tehniki v vsega petih dneh spet sestavili.



Najstarejši letali sta iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Tik pod streho hangarja je SG 38, šolsko jadralno letalo, ki je iz lesa. Danes se zdi neverjeten podatek, da je letelo na elastiko. Za polet so potrebovali kakšnih deset ljudi, ki so držali letalo, spet drugi so napeli elastične trakove in je poletelo po sistemu frače. »Vsi principi, ki veljajo za jumbo jete, torej delovanje kril, loput, pedali za krmiljenje,… so upoštevani tudi pri tem lesenem letalu,« je resnost letala utemeljil Sepp Barwirsch.


 

Začetki letalstva

Najstarejše letalo, ki ga imajo, pa sedaj obnavljajo. To je Daimler L-20 oziroma se po konstruktorju Hansu Klemmu imenuje Klemm L-20. Dvosedežnik ima čez krila 13 metrov in je bilo eno prvih lahkih letal, ki je bilo narejeno v večjem številu. Danes so redki. Nekoč pa so z njimi leteli tudi med celinami in prepotovali razdaljo več kot 36.000 kilometrov.



Načini, kako društvo pride do eksponatov, so zelo različni: nekaj je daril, nekaj letal kupijo – največji nakup je bil do sedaj v vrednosti 55.000 evrov -, nekaj letal je izposojenih za nedoločen čas. »Nekatera letala, ki pridejo k nam, pridejo tudi po zraku in je njihov zadnji polet do letališča oziroma do nas,« je razložil Sepp Barwirsch. To velja za letala, ki jim jih je dal v stalno izposojo švedski letalski muzej in so dobesedno priletela na sosednje letališče. Med njimi je bil tudi Saab SK 35 C Draken, enomotorni reaktivni lovec švedskega proizvajalca Saab, ki so ga zasnovali kot prestreznika bombnikov in lovca za letalske dvoboje. Sogovornik ponosno razloži: »Ko so avstrijski vojaški piloti še leteli na draknu, smo v muzeju že imeli modernejši model, ki so nam ga poklonili Švedi.«


 

Električno letalo

Poznavalci lahko občudujejo Dassault Mirage III S, Messerschmitt 110, Hawker Hunter, MB-326 Impala, De Havilland DH 115 Vampire, pa seveda Transall C-160, ki ga lahko najamete za zabavo… In med temi nekoč večinoma vrhunskimi letalnimi stroji stoji rumeno pobarvano električno letalo MB E-1 Brditschka/Melitky, ki je eno redkih svoje vrste. Z razponom kril v dolžini 12 metrov in trupom, dolgim sedem metrov, sta si ga zamislila Heinrich Brditschka in Fred Militky, ki je poskrbel za električne komponente. Nastalo je 440 kilogramov težko letalo – skupaj z baterijami -, ki lahko leti celo 139 kilometrov na uro.



Muzej pa ima še vrsto drobnih zanimivosti. Pri njih lahko preverite, kako velik je odtis dlani Nikija Laude, avstrijskega dirkača formule 1, ki se je v zgodovino zapisal tudi kot lastnik letalske družbe Lauda Air.  Poiščete lahko balon oziroma košaro za balon z vso potrebno tehniko, primerjate sedeže za katapultiranje in občudujete letala za modelarje. Med modelarji je bilo tudi nekaj znanih osebnosti, kot na primer brazilski dirkač Ayarton Senna, ki je na dirkah Formule 1 zmagal 41-krat. Bil je tudi strasten modelar, ki je imel model Piper Cup J3, ki je na ogled v hangarju muzeja.


 

Brez stevardes ne gre

Ljubitelji tehnike pa si lahko vzamejo nekaj časa tudi za primerjavo letalskih motorjev: od relativno preprostega in majhnega dvocilinričnega bokser motorja Steyr-Pucha 650 TR1, preko Siemensovega Halske Sh 4 do Continentalovega O 470-11, ki ima trikrat več cilindrov in skorajda desetkrat več moči kot puchov motor.  Do seveda Mirageovega turbo motorja, ki je prebijal zvočni zid in dosegal 2,2 Macha…



Vmes se lahko človek začudi nad šolsko letalsko bombo – ki je v resnici betonska bomba za vadbo, ki so jo v Grazu odmetavali z junkersi -, pregleda modelčke letal, ki so razstavljene v vitrinah ali pa na drugem koncu občuduje uniforme stevardes: elegantno pisano obleko singapurske letalske družbe, po vzoru noše narejene uniforme tirolske letalske družbe ali uniformo stevardese dubajske letalske družbe. Edini pogoj, da jim poklonijo uniformo, ki ni več v uporabi, je bil, da jo razstavijo skupaj z lutko, ki jim jo dajo poleg. »Razlog je bil en sam: lutka ima pravi odtenek šminke in laka na nohtih, kot je predpisano v njihovih pravilih, da so ga morale nositi stevardese,« je razložil Sepp Barwirsch.

Muzej, ki je odprt samo ob vikendih od 1. maja do 26. oktobra oziroma po dogovoru, je lani obiskalo 2500 obiskovalcev.