Skupaj s Slovenijo letos praznujejo 30. obletnico tudi številni njeni zaščitni znaki. Med njimi je akcija Moja dežela – lepa in gostoljubna, tako rekoč ponarodelo lepotno tekmovanje slovenskih krajev, mest, vasi, v zadnjih letih tudi glampingov, hostlov in tematskih poti, ki ga pripravlja Turistična zveza Slovenije (TZS) in ima korenine v letu 1968, ko je sodelovalo tudi Delo. V minulem tednu so bili ocenjevalci še zadnje dni na terenu, tokrat so preverjali tematske poti.



Na natrpanem urniku ocenjevalcev je bila tisti dan prva na vrsti Pot Jurija Vege v šolo. Ob osmi uri zjutraj je bil spominski park, ki so ga namenili temu slovenskemu matematiku, fiziku, geodetu …, skratka enemu vodilnih evropskih znanstvenikov tistega časa, še prazen, le eno obiskovalko je bilo opaziti. V roki je imela list papirja in si ogledovala informativne table, ki so opisovale tematsko pot. Začenja se prav v tistem parku in vodi do hribovske vasice Zagorica pri Dolskem, kjer se je leta 1754 rodil Jurij Vega.
 

Za znakom π

Obiskovalka je bila ocenjevalka v tradicionalni akciji Urša Vilhar, sicer zaposlena pri Gozdarskem inštitutu Slovenije, a ima tudi precej izkušenj pri snovanju poti in kajpak dober občutek, kakšne morajo biti, da pritegnejo obiskovalca in ga varno ter z dovolj zanimivostmi vodijo do konca. »Zgodba je vsekakor zanimiva, a še vedno ne vem, kod naprej,« je tuhtala in se ozirala naokoli, potem pa spet nazaj k zemljevidu. Zelo dobrodošla je bila pomoč v bližnjem baru, kjer so posedali domačini in nas usmerili proti vasi, oddaljeni približno šest kilometrov ali dve uri hoda. Sledilo je še nekaj napotkov o bližnjicah, ki jih sodobne navigacije ne poznajo, jih je pa gotovo mali Jurij Vega.



Kjer je nekoč hodil, je zdaj štirinajst postaj, opremljenih z informacijskimi tablami o njegovem življenju in delu ter šest z opisom biotopov. Pot sicer še ni povsem končana, zadnje detajle ji bodo dodali do konca prihodnjega leta, je povedal tamkajšnji svetovalec za turizem Branimir Mikulaš. Med najbolj zanimivimi točkami je grad Tuštanj, lepo obnov­ljen, a se je treba za ogled dogovoriti. Urejen vrt že vnaprej pove, da je to zelo priljubljen kraj za poroke. Po Vegovi poti v šolo vodi znak π, navsezadnje je sloviti matematik leta 1789 dosegel tedan­ji svetovni rekord in izračunal število π na 140 (137) decimalk.

Označba se je ocenjevalki zdela zelo posrečena, ne pa tudi denimo postavitev table ob gradu, saj je bila druga stran z zanimivimi informacijami o tamkajšnjem rastlinju teže dostopna. Na ocen­jevalni poli, ki jo je nosila s sabo, je bil cel seznam vprašanj, kot so, ali so informacije dostopne na internetu, je določena kontaktna oseba, ima spletno stran, je na voljo promocijsko gradivo, kako se pot povezuje z drugo turistično ponudbo, kako aktivira obiskovalce, ali je inovativna … Ocenjevalci so pozorni tudi, ali je poskrbljeno za redno vzdrževanje in vodenje, ali organizirajo dogodke ob poti, je zagotovljena gostinska ponudba, kako je dostopna za invalide, ali je ustrezno označena, ali vodi pretežno po naravnem okolju, je naštevala Urša Vilhar.

 

Sedemsto tematskih poti

»Smisel ocenjevanja poti ni le, da izberemo najlepšo, ampak da tudi pokažemo, ali je treba kaj izboljšati in kako,« je poudaril Jože Prah, predsednik komisije za evropske pešpoti v Sloveniji in predsednik sveta za razvoj turizma pri TZS. A če bi ga vprašali po funkciji, bi odgovoril le, da je – gozdar. Pred desetimi leti so tudi na njegovo pobudo akciji dodali tematske poti, ob mednarodnem letu gozdov leta 2011. To je bilo sicer precej po tem, ko smo v Sloveniji dobili prvi tematski poti, gozdni učni poti po šmarnogorski Grmadi in v Bistri pri Vrhniki leta 1974. Pred vključitvijo v akcijo Moja dežela – lepa in gostoljubna so izdelali študijo o tovrstnih poteh, vsako leto pa jih ocenjuje komisija, sestavljena iz predstavnikov zavoda za gozdove, turistične zveze in portala Outdoor Slovenija.



Kljub zagonu, ki so ga čutili pred deset­letjem, odtlej po sogovornikovih besedah ni bilo bistvenih sprememb – razen tega, da število poti skokovito narašča in so čedalje bolj priljubljene. »Imamo približno 700 tematskih poti v skupni dolžini okoli 5000 kilometrov, ki pa se zelo razlikujejo. Manjka nam povezanost, kot denimo pri planinskih poteh.« Med tematskimi je tudi 84 gozdnih učnih poti, za katere skrbi zavod za gozdove in jih nameravajo kmalu povezati vsaj pod skupnim spletnim naslovom.

Od leta 2011 se je sicer veliko spremenilo, največja sprememba je prav to, da so se uveljavili standardi. »Še vedno je razlika, če so jih zasnovali amaterji ali profesionalci, a tudi to ni pravilo,« je dejal. Ker je zelo pomemben del tematskih poti vodništvo, si prizadevajo za nacionalno poklicno kvalifikacijo vodnik v naravi, ki bo primerljiva s turističnim ali gorskim vodnikom.


 

Manj je več

Na lanskem izboru je zmagala tematska pot Drvošec, ki je imela »tako rekoč vse«. Edina pomanjkljivost, ki so jo opazili, je bila, da ni bila označena povsem v skladu s priporočili, ki jih določa študija o tematskih poteh. »Vse drugo je primer dobre prakse, kaj mora tematska pot vsebovati, od vključenosti lokalne skupnosti in kakovostnega vodništva do enkratnosti predstavitve. Zelo pomembno načelo je tudi 'manj je več', kajti imeti mora eno rdečo nit,« je ponazoril Prah. Za primer je navedel tudi Učno pot škrata Bisera iz Velenja, ki je bila za najboljšo izbrana leta 2019 in je postala modul za razvoj tistega območja.



V zadnjih dneh ocenjevanja ni bilo časa, da bi prehodili vse poti, ki so še bile na seznamu. Poleg Praha in Vilharjeve sta bila tisti dan v pogonu Darija Cvikl z Višje strokovne šole za turizem in gos­tinstvo Bled in Marko Slapnik, ki je sodeloval kot strokovnjak za interpretacijo narave. V Domžalah jih je pričakala Mira Bečan iz občinske službe za turizem in jih pospremila po Pravljičnem Šumberku, dobro znanem vsem škratolovcem, in Ihanski krožni poti.



Pravljični Šumberk, ena od tematskih poti na pravljični transverzali, ki jo snuje Zavod Škrateljc, se je spretno prepletel z vzpetino v Domžalah, poraslo z gozdom, tamkajšnjo Lisičkino potjo in trim stezo. Kot je povedal Jože Prah, se je na nekaterih območjih v naravi v zadnjih letih obisk povečal tudi do šestkrat, še zlasti oblegane so bile v času pandemije zaplate narave v urbanih središčih. Urejene poti so v takih primerih pomembne zato, ker usmerijo obiskovalce in obvarujejo naravo.

Poti, prepletene po Šumberku, so pokazale, da je bil gozd v času pandemije pribežališče tudi tamkajšnjih prebivalcev, zdaj jih pride veliko še od drugod, največkrat so to vrtci, šole, družine, pri katerih najmlajši praviloma nosijo v rokah modre knjižice z lisičko s slamnikom na naslovnici. Od leta 2019 so jih prodali 3000, a mnogi gredo po poti večkrat, prav tako jih ne kupijo vsi družinski člani, zato je bilo obiskovalcev poti gotovo veliko več, meni Bečanova.
 

Razglasitev sredi oktobra

Pustolovščina se začne pri sončni uri, nadaljuje po krajšem asfaltnem delu in zavije proti gozdu. »Kako pa je urejeno vzdrževanje poti?« je zanimalo ocenjevalko Darijo Cvikl. »Naša sodelavka Ana Cajhen, ki tudi vodi po poti, jo enkrat do dvakrat na teden temeljito pregleda,« je zagotovila Mira Bečan. Največja težava so štampiljke, ki jih imajo otroci tako radi, vandali pa tudi, zato jih nameravajo kmalu nadomestiti z nalepkami, je naved­la praktično rešitev. Kot so še izvedeli ocenjevalci, za vodenje po poti izobražujejo vodnike, pripravljajo rojstne dneve in druge prireditve, kot je bil minuli Hroščkov festival. Opazili so tudi kakšno pomanjkljivost, denimo, previsoko nameščene informativne table nad razglediščem, da bi si jih lahko prebrali otroci, v vlogo škratolovcev pa so se najbolj vživeli na igralu z vevericami.



Ihanska krožna pot je še povsem sveža, nastala je na pobudo domačina, označili so jo lokalni markacisti in vsebuje 12 točk na nekaj manj kot dvanajstih kilometrih. A ker je na njej toliko zanimivosti, Mira Bečan obiskovalcem svetuje, da si zanjo vzamejo cel dan. Ocenjevalci so si tokrat ogledali glavne zanimivosti, med njimi so Železna in Babja jama ter jamarski muzej.

Ob koncu tedna so se odločili, da za najtematsko pot 2021 nominirajo tri kandidatke, in sicer Lintverjevo pot v Mitskem parku v Rodiku, Polhov doživljajski park in Pot po Logarski dolini. Kot druge zmagovalce akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna bodo tudi tega razglasili na Dnevih slovenskega turizma sredi oktobra. Dotlej jih bodo člani komisije najbrž prehodili še nenapovedano. »Če poti ne začutim, če nima prave energije, čara, ne more zmagati, pa naj bo še tako poštirkana,« je Jože Prah izdal eno od skrivnosti.