Polh rogovilež išče dom

Kaj se zgodi, če polh pozabi, da ni sam, in brezskrbno škrablja, prasketa, cepeta in zganja hrup, da se spati ne da? Izženejo ga! Potem pa tava od živali do živali, od brloga do brloga in upa na kanec gostoljubja. Eden takšnih nesrečnikov se potika po gozdu v Polhovem Gradcu. Ob poti, ki se vzpenja proti Polhograjski gori, so pred kratkim odprli Polhov doživljajski park.

Polhov doživljajski park je pravzaprav pravljična doživljajska pot, druga od devetih, ki jih na zavodu Škrateljc načrtujejo na prihodnji pravljični transverzali. Tretjo, Mali plac, bodo odprli jeseni v Ljubljanskem barju, je napovedal direktor zavoda Uroš Grilc. »Otrokom, staršem, šolam, vrtcem … bi radi z doživetji približali kulturo in naravo,« je predstavil koncept, ki mu sledijo na zavodu. Prav tako pomembno vodilo pri pripravi novih turističnih produktov je povezovanje z obstoječo kulturno in naravno dediščino ter lokalno ponudbo. »Zato nikakor ni naključje, da se pot začne pri čebelarskem domu,« je poudaril sogovornik, ko smo se približali izhodišču.
 

Ilustracije iz domačih krajev

V kraju, ki mu je polh pustil neodstranljiv pečat že s tem, da se je pritepel v njegovo ime, se je nemogoče izogniti tudi temu prikupnemu glodavcu. Uroš Grilc ga je poimenoval Polh rogovilež in o njem napisal zgodbo, ki je izšla v slikanici. Ilustrirala jo je domačinka Maša Kozjek, prav tako Polhovo knjižico, ki malim raziskovalcem pomaga iskati dom za drobnega zvedavega brezdomca.



Prostorčki za štampiljke in nalepke v zeleni knjižici že vnaprej obljubljajo, da se bodo mali pohodniki zabavali, kako doživljajo pot, pa sta več kot zgovorno pokazala živahna brata, sedemletni Erik in petletni Nejc. V Polhov doživljajski park sta prišla z mamo Natalijo Sedej, in čeprav sta ga že obiskala, navdušenje še ni ponehalo. Oborožena s knjižicama in svinčnikoma sta takoj zdrvela v leseno hiško pri Hiši medu Božnar, pred katero stoji in opozarja na prestop v pravljični svet velikanski leseni polh. Desetih lesenih skulptur (in nekatere druge didaktične pripomočke), ki jih obiskovalci srečujejo ob poti, je izdelal Matic Zakrajšek z ekipo. V leseni hiški, kjer si je mogoče nadeti čebelarsko pokrivalo in izvedeti nekaj zanimivosti o čebelah, so že bile vidne sledi rdečih štampiljk, kar je potrjevalo sum o navdušenju. »To je vstop v svet pohodništva in neločljiv del tega so tudi štampiljke. Poleg tega vselej pritegnejo otroke,« je prikimal Grilc.
 

Polh?! Kje?

Nejc in Erik sta na prvi postaji že opremila svojo knjižico in zdrvela po gozdni poti. »Sem gremo, k tej hiški,« je na zemljevidu hitro pokazal Nejc in stekel za bratom. Ta je na drugi postaji že sestavljal kocke in jih oblikoval v sliko belega cveta. Katera roža je to? »Blagajka,« je nemudoma odgovoril.

Ime je dobila po grofu, ki je živel v Polhograjski graščini, izvemo v knjižici. Grofu, ki je bil velik ljubitelj rastlin, je domačin nekoč prinesel nadvse zanimivo rožo. Ker je bila neznana, so ji dali ime Blagajev volčin. Glas o njej se je širili po vsej deželi, zato si jo je menda prišel ogledat sam kralj; od tedaj ji pravijo tudi kraljeva roža.



Za bolj počasne pohodnike je tukaj kotiček za botaniko in spoznavanje še drugih tamkajšnjih cvetic, toda mala raziskovalca sta hitro prevzela pozornost. »Našla sva polha!« je bilo slišati nekje naprej po poti. Kje?! »Tamle!!« Precej bolj zahtevno kot iskanje lesene skulpture, kar je znova malo doživetje za otroke raziskovalce, je bilo, kakor je mimogrede izdal Grilc, njeno nameščanje. Zahtevalo je veliko potrpežljivosti, pa tudi veščine, kakršne premorejo sami gorski reševalci.



Polh po poti na vse načine išče dom, še na pošto zavije (kar spet ni naključje, kajti v Polhograjski graščini je Muzej pošte in telekomunikacij) in piše veverici. Nejc je tukaj ubral krajšo pot in jo kar poklical po telefonu: »Veverica, bi vzela polha v svoj dom?« Odgovora nismo izvedeli, kajti treba je bilo naprej, plezati v višino, skakati v daljavo, metati storže, pokukati v jazbino …

Mimogrede izvemo, da je kuna poleg sove polhova največja sovražnica, da se po doživljajskem parku kdaj sprehodi tudi lisica (ta ugotovitev je rezervirana za tiste, ki imajo srečo in znajo povrhu tako dobro opazovati, da na tleh opazijo njen iztrebek) in da lahko skoči polh do sedem metrov v daljavo. Z živalsko druščino sta se v skoku v daljavo spoprijela tudi Nejc in Erik. Nejc skoči tako daleč kot kobilica, Erik kot mačka, kot smo temeljito izmerili.



Pot je bila divja in zgodba napeta. Vsaka pravljica ima srečen konec, zato lahko povemo, da je polh, čeprav mu je proti koncu že voda v grlo tekla, nazadnje našel dom. Toda kje? Naša Erik in Nejc sta odgovor že vedela, naslednja pohodnika, (prav tako) Erik in Maša, ki sta se z babico in dedkom šele začela vzpenjati po poti, pa sta bila polna pričakovanja. Še zlasti ko sta videla žir, s katerega je bilo mogoče razbrati, da so ga obdelali ostri zobje neznanega polha.