»J'zeru je! In čudovite podobe nam ponuja,« je v prvih dneh tega meseca naznanil Notranjski regijski park. Cerkniško jezero, ki se je do zdaj še izdatneje napolnilo, v tem času ni le največje presihajoče, temveč največje jezero v Sloveniji nasploh. In čeprav se zdi zlasti v jesenskih dneh, izdatnih s soncem, spokojno in mirno, začne v trenutku, ko stopimo bliže, kar brbotati, cvrčati in žuboreti od življenja, tudi nad njim je v času migracije ptic zelo prometno.



Jezerska gladina je, kot je za ta čas v letu običajno, že pred dobrim tednom dni presegla dva metra, po zadnjem deževju se je žuborenje na polju, ki ga prekriva presihajoče Cerkniško jezero, še bolj razbohotilo in tako je pri Dolenjem Jezeru po zadnjih podatkih globoko 4,2 metra, pri Gorenjem Jezeru pa 2,6. Voda se navadno razlije po površini dobrih 20 kvadratnih kilometrov, ko je je največ, pa meri skoraj 30 kvadratnih kilometrov, in tako je prav zdaj. Še posebej divje je ob izvirih, iz katerih prodira voda, ponekod iz neopaznih špranjic, drugod bruha z vso silovitostjo in priča o moči narave.



Ti kotički so zlasti domačinom dobro znani, da bi jih lahko spoznali tudi obiskovalci, pa so v Notranjskem regijskem parku uredili Pot izvirov. Začne se v idiličnih Lazah pri Gorenjem jezeru, ki imajo v tem času krasen pogled na jezero, ob jasnih dneh tudi na Triglav, ki se ne svetlika le nad prostrano vodno gladino, temveč odseva v njej. Tam je tudi opazovalnica Malnšče, na kateri se lahko pohodnik pouči o bogastvu življa na jezeru in ob njem, spozna številne rastlinske in živalske vrste, za začetek zvezdo tega območja, močvirsko bobnarico, vrsto čaplje, ki v Sloveniji gnezdi le na Cerkniškem jezeru in postaja zaradi izginjanja habitata tudi v Evropi redka.

Od tam pot vodi proti cerkvi sv. Kancijana, ki so jo v pisnih virih prvič omenili že leta 1526 in je posvečena zavetniku pred povodnjo. Janez Vajkard Valvasor, ki je že v 17. stoletju raziskoval Cerkniško jezero in ga uvrstil med največje čudeže narave, je zapisal, da zvonjenje iz te cerkve naznanja začetek ribolova na jezeru.



 

Človeška ribica za liter vina

Malo pred cerkvijo pot zavije na travnike, kjer se svetlika voda in se sliši oddaljeno žuborenje. Ob tej štiri kilometre dolgi krožni poti spoznamo kar 14 izvirov, zato v tem času najprimernejša obutev niso pohodni čevlji, ampak gumijasti škornji.



Kmalu po tistem, ko prvič zakoračimo v premočeno travišče, spoznamo več kot 100 let staro drevo maklen, ki je zaradi visoke starosti in izjemne velikosti naravna vrednota in zaščiteno. Tam je tudi izvir Kotrjaž, ob katerem izvemo, da je v njem gospodar Ponikvar iz Gorenjega Jezera leta 1964 našel človeško ribico in jo v zameno za liter vina izročil upravniku Postojnske jame. To je, kot piše na informacijski točki, edina znana najdba te vrste v Cerkniškem jezeru.

Tukaj gre pot v gozd; za stalno zvočno spremljavo skrbijo ptice in šumenje vode, mestoma bolj oddaljeno, ko se približamo izviru, spet bliže. Kar bučalo je ob izviru Rupa, a nikakor tako, kakor priča zapis, da zna tam voda tako močno bruhati, da meče ven ribe. Bistveno bolj divje je bilo ob izviru Čolniči ali Čouniči, kot mu pravijo domačini. Za tem kraškim bruhalnikom, ki je ob našem obisku vsekakor upravičil to poimenovanje, se odpira 2,7 kilometra dolga jama. V njej so raziskovalci menda našli štiri popolna okostja jamskega medveda.



Voda, ki bruha na plan, se razliva med drevesi in čez gozdno podrast ter ob sončnih dneh uprizarja prave barvne veseloigre, ki jih lahko občudujemo, ko odkrivamo naslednje izvire Obrha ali reke sedmerih imen, kot ga opišejo v parku. Že nekaj kilometrov naprej namreč postane Stržen in nato, ko zapusti Notranjski park, Rak, Pivka, Unica, dokler v Močilniku pri Vrhniki ne privre na svetlo kot Ljubljanica.
 

Usmerjanje obiskovalcev

Pot izvirov so v Notranjskem regijskem parku uredili v okviru Kras.Re.Vita, iz tega projekta in iz projekta LIFE Stržen so pred časom financirali tudi učno pot Drvošec, ki je bila letos uvrščena med tri najboljše slovenske tematske poti, poteguje pa se tudi za nagrado moja dežela lepa in gostoljubna 2020. Osnovni cilj tovrstnih poti je, kakor je povedal Jošt Stergaršek, terenski biolog pri Notranjskem regijskem parku, da usmerijo naraščajoče število obiskovalcev in s tem zagotovijo mir na teh občutljivih območjih. »Speljane so po že ustaljenih poteh, da je čim manj posegov v prostor, le označili smo jih in opremili z informacijskimi tablami,« je poudaril Stergaršek.

Sprehod po poti Drvošec se zdi v primerjavi z odkrivanjem bučnih izvirov bistveno bolj miren in spokojen, čeprav tudi tam vrvi od življenja – le opaziti ga je treba. Za to so v pomoč opazovalnice (Kuharca, Klejni vrh in stolp Otočec) in informacijske točke, prav pride daljnogled.

Pot, označena s piktogramom bobnarice, je dolga 3,7 kilometra, začne se pri požiralnikih Rešeto, konča pri mostu pred vasjo Otok, večinoma poteka skozi gozd in je primerna za vsakogar, le ustrezno pohodno obutev potrebuje. Še posebej bo navdušila mladež in ljubitelje živali, saj lahko na njej spoznajo živali tega območja, od medveda, volka in risa do netopirjev in številnih ptic.


 

Gost promet vse do decembra

Na območju Notranjskega parka so namreč opazili več kot 270 vrst ptic ali kar tri četrtine vseh vrst, prisotnih v Sloveniji, okoli sto vrst tukaj tudi gnezdi. Še posebej živahno je v času ptičjih selitev, torej prav zdaj, ko se dogaja množična migracija na jug. Cerkniško jezero je za te popotnike kot nekakšno postajališče na avtocesti, kakor se je slikovito izrazil Jošt Stergaršek. »To so idealni kraji za postanke. Jezero je magnet za ptičje popotnike, saj rastline ves čas rastejo in je hrane dovolj. To je restavracija all you can eat,« je opisoval in dodal: »Če kje v Sloveniji lahko opaziš kakšno redko ptico, je to tukaj.«

Med najzanimivejše je uvrstil vodne ptice, denimo race, med katerimi so še najbolj običajne mlakarice, a opaziti je tudi žvižgavke, konopnice, reglje, dolgorepe race, kreheljce, race žličarice, čopaste črnice, kostanjevke, kakor je našteval, tu so še pobrežniki: martinci, togotniki, pribe … »Vse to se tukaj ustavlja, redno imamo jate galebov, zelo je všeč tudi žerjavom. Na sredi jezera je območje, pravijo mu Benetek, ki jim še posebej ustreza. Tam se počutijo varne, saj do njih težko pridejo plenilci, kot so šakali ali lisice.« Največ ptičjega vrveža je mogoče občudovati ob slabem vremenu, prometno pa bo na nebu nad Cerkniškim jezerom še do decembra, je napovedal biolog.


 

Običajna jesen po neobičajnem letu

Medtem ko marsikje drugje ugotavljajo, da je ptic in ptičjega vrišča čedalje manj, ga je na Cerkniškem jezeru in ob njem kvečjemu več. Eden od takih primerov je kosec, ki drugje po Sloveniji izgublja habitat, tukaj pa začno kmetje šele avgusta kositi, zato ga ne motijo pri gnezdenju. »Zato so populacije stabilne ali se celo povečujejo,« je za primer navedel Stergaršek.

A nikakor ni vse samoumevno: rjavovrati ponirek je imel tu redno gnezdišče, ker pa letos pomladi zaradi suše ni bilo vode, si je prostor poiskal drugje. To je tudi posledica človekovih posegov v naravo, zlasti na območjih, kjer so velike ponorne jame, je poudaril sogovornik. Zato zdaj že nizke vode odtekajo, kar ravno tako ogroža življenje na jezeru in v njem.



Kot je dodala Eva Kobe, ki v Notranjskem regijskem parku skrbi za odnose z javnostjo, je bilo vse do jeseni letos z jezerom vse neobičajno. »Spomladi je bila suša, zato je jezero v času, ko je ponavadi polno vode (aprila in maja), čisto presahnilo. Avgusta, ko je vedno prazno, pa je bil vodostaj celo do tri metre, zato se je bilo mogoče v njem vse poletje kopati.«