Izstopiš lahko, kjerkoli si želiš

Potovati z letalom na druge konce sveta danes ni nič posebnega. Prava pustolovščina je iti tja po kopnem, tako rekoč življenjska lekcija spoznavanja narave, družbe – in samega sebe. In iz Ljub­ljane je mogoče priti marsikam, sam sem se podal na več epskih poti, najbolj razburljive so bile tri: do Hongkonga, v Sibirijo in do zahodne Afrike.

1. Od Ljubljane do Hongkonga

Čez Balkan, po katerem vodijo številne povezave, sem v dveh dneh prispel do Istanbula: z vlakom do Budimpešte in z direktnim turškim avtobusom čez Romunijo in Bolgarijo. V Istanbulu so že čakali iranski avtobusi in vožnja v Teheran, prek vzhodnoturških step, je trajala kar tri dni in bila polna kulturnih šokov. Sicer zelo prijazni iranski sopotniki so se mi posmehovali zaradi dolgih las, ki moškemu pač ne pritičejo; opozarjali so me na kratke hlače – in res, iranski uradniki me niso spustili čez mejo, dokler se nisem preoblekel v dolge. Komunikacija z obvezno zakritimi ženskami je prepovedana, toda Iranci so se izkazali za najbolj prijazen in gostoljuben narod.



Iran ima odlično transportno mrežo. Sodobni in udobni avtobusi so me peljali vse do zgodovinske vasice Bam na robu kamnite puš­čave na jugovzhodu države. Tam postanejo razmere bolj kaotične, treba se je znajti. Na »krov« me je vzel voznik cisterne do Zahedana, do meje s Pakistanom pa sem našel lokalni prevoz. In tam se začne divji zahod Azije! Čez puščavo Beludžistan sicer vozijo avtobusi in vlaki, a so vozni redi nezanesljivi. Najti pa je mogoče trgovce, ki se s svojimi terenci s kesonom vračajo v Kveto in nabirajo sopotnike – za 11 dolarjev po osebi se nas je v avto natrpalo šest, z vrečami prtljage. In potem ves dan 140 na uro po praz­ni puščavi, kjer ima prednost le trop kamel, ki prečkajo stezo.

V malo bolj sproščenem muslimanskem Pakistanu je na izbiro pestra paleta prometnih sredstev: rikše, vprege, kombiji in kičasto okrašeni avtobusi, a najbolj prikladen za dolga potovanja je vlak. Vagoni so zbiti iz lesenih desk, natlačeni z družinami in živino, vse je umazano in prašno, zaradi okvar se kompozicija ustavlja vsake pol ure. In ko se ustavi, ugasnejo luči in ventilatorji. Tako dva dni vozi čez Pakistan, s puščavskih gora se spusti v dolino Inda in v monsunsko zelena barja Pandžaba, vse do Lahoreja. Tam je bilo treba najti osebni prevoz do indijske meje; ampak v kaosu so me nekajkrat opeharili, preden mi je uspelo.



Na indijski strani podobno do Amritsarja. Indija preseneča s prepletom duhovne predanosti hindujskim bogovom in krutega boja za preživetje v vsakdanu. Gneča na vseh prevoznih sredstvih je neznanska, imajo pa po zaslugi britanskih kolonizatorjev odlično železniško mrežo: le en dan sem potreboval do New Delhija, dan in pol do Varanasija, eno noč do Gorakhpurja in z lokalnim kombijem še tri ure do meje z Nepalom. Tam sem ujel avtobus do Katmanduja; 120 kilometrov se ne sliši veliko, a cesta se začne vzpenjati strmo v Himalajo, je luknjasta, polna prepadov in avtobus potrebuje kar šest ur.

Prav toliko je še do tibetanske meje, a ker kitajske oblasti na Tibet spuščajo samo organizirane skupine, sem se moral pridružiti agenciji. Minibus je prvi dan po razsuti himalajski cesti mukoma prilezel do Njalama na 3750 metrih, nasled­nji dan pa še više, čez prelaze nad 5000 metrov, mimo Šišapangme in Mount Everesta. Mrzla in slikovita pokrajina, polna budistične mistike, je čarobna, a na tej višini zlahka zada višinsko bolezen. Naslednje dni smo se ustavljali v templjih v Šigatseju in Gjantseju, prek reke Brahmaputra pa smo prispeli v Lhaso.



Danes je glavna vez med Tibetom in Kitajsko vlak iz Lhase na sever v Golmud, od tam pa ima Kitajska tako na gosto prepleteno transportno mrežo, da lahko hitro prideš na katerikoli konec države. Mene je pot vodila prek Sečuana proti jugu, z avtobusi in vlaki v Guiyang in Guilin, kjer sem kolesaril po okoliški kraški pokrajini, z nočnim spalnim avtobusom do Guangzhoua in Szenzhena, čez mejo v Hongkong in z lokalnim podzemnim vlakom do središča v Kowloonu. Skupaj z vmesnimi postanki skoraj tri mesece.
 

2. Od Ljubljane do Sibirije

Priti iz Ljubljane do Japonskega morja je povsem izvedljivo – in to vso pot z vlakom. Najprej skozi Budimpešto do Zahonyja, kjer se »naša« širina tirov konča, sledi prestop na ukrajinski vlak, ki zapelje čez Tiso v Čop, ta pa leži ob glavni ukrajinski železniški žili. Celodnevna vožnja čez Karpate v Lvov je romantična, še en dan bi potreboval do Kijeva, a sem »skrenil« s poti proti jugu v prenatrpanem minibusu do Kamjaneca Podilskega in šele tam spet na celonočni vlak do Kijeva. Potem pa na vlak, ki vso noč vozi proti vzhodu, čez mejo v Rusijo in zjutraj prispe v Moskvo.



V Moskvi se začne znamenita transsibirska železnica. Več vlakov na dan krene proti teden dni oddaljenemu Vladivostoku. Bivanje v toplem kupeju s štirimi ležišči je kar udobno, vsak vagon ima svojo sprevodnico, na vlaku je restavracija, pogled na zasneženo in zamrznjeno pokrajino neskončnih brezovih in smrekovih gozdov pa je romantičen. Izstopiš lahko kjerkoli, a moraš za vsak odsek kupiti drugo vozovnico. Vlak po dveh dneh prečka Ural, iz Jekaterinburga nadaljuje 24 ur do Novosibirska, 12 ur do Krasnojarska in potem vso noč in dan do Irkutska. Tam sem sedel v javni kombi in uro pozneje sem drsel po zamrznjenem Bajkalskem jezeru. Iz daljave je s konjsko vprego na saneh prisopihal prvi predstavnik Burjatov – mongolskega ljudstva ruske Sibirije.


 

3. Od Ljubljane do zahodne Afrike

Proti Afriki sem se podal z vlaki čez Italijo, Francijo in Španijo. V Barceloni sem se vkrcal na maroški avtobus, ki vozi vzdolž južne obale Španije, na trajekt čez Gib­raltarski preliv, v Tanger in do Rabata. Avtobusi v Maroku vozijo globoko na jug spornega ozemlja Zahodne Sahare. V Dakli se javni prevoz konča. Treba se je bilo znajti. Priključil sem se Francozu, ki je svojega starega citroëna peljal prodat v Afriko. Zaradi teroristične nevarnosti je v Mavretanijo dvakrat na teden peljal konvoj z vojaškim spremstvom, a le do meje, kjer se cesta konča. Sledi težka pot čez neskončno morje saharskih sipin. Večkrat sva obtičala v mivki, nevarno pa je predvsem zaradi neeksplodiranih min povsod na­okrog. Mavretanski obmejni organi imajo svoj urad kar v platnenem šotoru sredi sipin.



Vzdušje v Mavretaniji je manj sproščeno, pregovorno ponosni Mavretanci v modrih ohlapnih oblačilih in s turbani so zadržani in globoko verni. Vlak iz Nouadhibouja pa je zanimiv. Kar dva kilometra dolga kompozicija tovornih vagonov, ki prevažajo železovo rudo, ima na repu en sam vagon za potnike: dva lesena divana sta premalo za gosto nagnetene Mavretance, večina jih sede kar na tla na preproge, prižgejo gorilnike, kuhajo čaj in zvečer tudi zapojejo in zaplešejo. Ampak dan in pol noči drvenja čez prašna peščena polja Sahare ni niti najmanj prijetno: pesek se zajeda v vse mogoče pore.

Sredi noči sem izstopil v Šumu, se stisnil v terenca do Atarja in naprej do slikovite zgodovinske vasice Šingeti sredi najvišjih saharskih sipin. Najbolj nenavaden prevoz na teh potovanjih je sledil do oaze Geila – na kameli. Od Atarja proti jugu pa spet vodi asfaltna cesta, skozi glavno mesto Nouakchott in južno ob atlantski obali do obmejnega kraja Rosso. V Mavretaniji ni klasičnih avtobusov; a vedno se najde prostor v kakšnem terencu, pa četudi na kesonu, med vrečami, kozami in piščanci.



Mavretanijo loči od Senegala istoimenska reka, čez katero plujejo številne piroge, in kot da bi imela meja tudi kulturno simbolični pomen: Senegalci so precej bolj sproščeni, barviti in zabavni, čeprav ravno tako predani islamu. Tudi tu so glavno javno prevozno sredstvo minibusi in zasebni taksiji. Taksisti v stare francoske karavane stisnejo tudi po devet ljudi in ne odpeljejo, dokler ni avto poln. Včasih se polni tudi več ur, kaj šele kombi! Dobrodošli v zahodni Afriki!