Na obisku pri družini Nkuringo

Na skrajnem jugozahodu Ugande, le nekaj kilometrov od tromeje z Ruando in Kongom, v idiličnem okolišu visokih ugaslih vulkanov in tropskega pragozda živijo zelo majhni ljudje in veliki »skoraj ljudje«.

Tam leži ugandsko trgovsko mestece Kisoro. Pri domačinu Emi dobim betonsko sobo za pet evrov. V črni kuhinji mi skuhajo pošo – kuhano gmoto iz zmlete koruze, s fižolom in pečenim piščancem – vrhunskega okusa.

Na robu Kisora me prestreže zelo prijazen, umazan, droben in – po krvavih očeh sodeč – tudi omamljen domačin, ki pa ima drugačno obrazno fizionomijo od preostalih Ugandcev. »Batva,« se predstavi. Ne, to ni njegovo ime. To je pleme. Tako namreč sami sebi pravijo Pigmejci. Odpelje me po klančini, kjer stojita zidanici iz opek, zapuščeni, zavrženi in brez oken. Okrog njiju pa naselje nekakšnih okroglih šotorčkov – miniaturnih kolib, zgrajenih iz ... hja, dobesedno iz smeti!



Naenkrat se pred mano znajde vsa vas, staro in mlado. Umazani, razcapani, raztrgani in skoraj vsi si podajajo med sabo – zvitke marihuane. Tudi mlada mamica ga brezbrižno vleče, medtem ko doji. Babica ima celo svojo pipo. Med njimi se znajde Ugandka, ki mi bo prevajala. Batve mi želijo uprizoriti tradicionalni ples s skupinskim petjem. Za koliko? »50.000 šilingov.« Občutno preveč, barantam. Ponudim jim največ 15.000.

»Skupnost se strinja,« pravi Ugandka. In res: vsi – fantje, dekleta, možje, žene, otroci, starke – začnejo z glasnim plemenskim petjem, ploskanjem in ubranim plesom. Je kar zanimivo gledati in poslušati, ampak res ne morem spregledati, v kakšni revščini živijo. In res so neverjetno majhne rasti – to se vidi še posebej, ko se slikam s parom – oba odrasla, ampak ob meni sta videti kot otroka.


 

Ne ustrašite se pušk

Imam samo bankovec za 20.000, a vsa vas nima niti prebite pare, kaj šele da bi zbrali 5000. Seveda jim pustim drobiž. Bivalne razmere so obupne. Tipičen primer neuspelega »civiliziranja divjakov«. Ker se sami, vajeni tradicionalnega življenja v gozdu, v tem sistemu ne znajdejo, jim je država postavila zidanici. Ki pa so ju zavrgli, razmontirali, material prodali ali pa iz njega sestavili šotorčke, v katerih se počutijo bolj naravno (gozdnega trsja v Kisoru pač nimajo). In tako so tudi obstali: država jih ignorira, sami pa ne morejo ne naprej ne nazaj. Težko si zamislim, kako se po cele družine spravijo v te miniaturne kolibe iz smeti. So pa veseli, razposajeni in me lepo sprejmejo. Z zahvalami se poslovimo.



Popoldne pride pome Ema. Z njegovim terencem se odpeljeva iz Kisora po obupni cesti, polni lukenj, kamnov, blata, kucljev ... Skoraj dve uri potrebujeva za 35 kilometrov, skozi občasne vasice in potem vzpon skozi čedalje bujnejšo zeleno tropsko naravo. S 1700 metrov nad morjem na 2200. Sredi hribovja leži kamping Nkuringo z apartmaji, mene pa prav na vrhu hriba čaka zelen zasebni šotor. Meja, kjer se začne gozd – naravni park Bwindi, je na sosednjem hribu jasno vidna: desno gozd, levo posekana čistina.

Tik pod Nkuringom se razlega vasica Ntungamo s pojenjajočim vrvežem. Par branjevk še prodaja skromno ponudbo stročjega fižola in sušenih rib, fantje pijejo v lokalni okrepčevalnici, nekdo me tam predstavi enemu od uniformiranih vodnikov. Do teh krajev elektrika (še) ni prišla. Postane temno kot v rogu. Dobim oljenko za v šotor. V tišini pod zvezdnatim nebom, ki jo predira žuborenje čričkov, se prepustim noči.

Sredi noči me zbudi precej močen naliv. Saj ne bo pregnal goril, se sprašujem.



Dobro prespana deževna noč se rodi v suh dan. Ema me ob 8. uri odpelje skozi Ntungamo do postojanke državnega urada za zaščito divjih živali UWA. Dovoljenja smo morali dobiti vnaprej, za kar 600 ameriških dolarjev. Vodniki v zelenih uniformah nas posedejo in razložijo pravila. Osem nas je – takšen je dnevni cenzus, ki ga oblasti še dovolijo za obisk posamezne družine goril v Bwindiju. Naj se ne ustrašimo njihovih pušk, nam rečejo. Te so le za primer, če nam pot prekriža slon ali kakšna gorila, še nevajena ljudi, in se jo s strelom v zrak prestraši, da se ne zapletamo v spore.
 

U? U!

Iskali bomo družino Nkuringo. Navajanje posamezne družine goril na ljudi traja okrog dve leti: vsak dan jih obiskujejo po eno uro, da gorile počasi dojamejo, da človek ni njihov sovražnik.

To seveda ni živalski vrt, poudarjajo vodniki, nikoli ni zagotovila, da bomo gorile res srečali, ker se stalno selijo in si vsak večer spletejo nova gnezda. Res pa je, da se premaknejo navadno le po kilometer na dan. In seveda: gorilam se ne smemo približati več kot na sedem metrov, ne smemo jih slikati z bliskavico in – ne smemo jih oponašati!

Odpeljemo se vzdolž meje s Kongom. Tam se izkrcamo in postanemo ekspedicija: sledi uro in pol dolg, strm fizično zahteven spust: po ozki, včasih spolzki potki, skozi gozd, grmičevje in posamezne zaselke, kjer nas izpred preprostih barak iz oranžnega blata v senci bananinih palm pozdravljajo radovedni razcapani otroci. Na enem od dvorišč ravno zasedajo vaške starešine. Razglabljajo o problemih z gorilami. Vodnik pravi, da lokalci še zdaleč ne gledajo na gorile tako romantično kot mi. Zanje so zgaga, ki jim krade poljske pridelke. Zato gre tretjina prihodka njim za kompenzacijo.



Spust postaja čedalje zahtevnejši, tudi zaradi pripekajočega sonca. Znojimo se tako, da nobeden od nas v vsem času ne gre niti enkrat lulat, čeprav spijemo galone vode! Na dnu doline prečkamo potok. Vodniki z mačeto nasekajo vej, da nam ni treba gaziti po mrzli vodi.

Potem pa eden od vodnikov spusti glasen in visok »u!«. In dobi nazaj isti odgovor, izza goščavja. »Ste slišali?« reče. Onkraj griča so gorile!

Na robu čistine moramo odložiti nahrbtnike. Prebijemo se skozi zeleno goščavje, pod nami pokajo suhe trske – in tam naenkrat uzremo čokato črno postavo na vseh štirih – gorila. V divjini, brez varnostne ograje.

Ne zmeni se za nas. Le počasi se premakne v goščavje. Vodnik z mačeto za njo seka, da nam naredi prehod. Tam se odpre čistina sredi gozda: pod nami počivata dva največja samca: srebrnohrbteža z ogromnima glavama, debelimi prsti in razgaljenimi prsi! Kako mogočno bitje! In kako veličastno!

Gledata nas čisto mirno, nemo. Neverjetno, kako človeški pogled imata. Kot da nas opazujeta dva modra in tiha starca. V njunih očeh je videti inteligenco in čustva. Hja, če se jih ne sme oponašati, pomeni, da marsikaj razumejo. Najraje bi se človek začel z njima pogovarjati! Največje vprašanje, na katero ne dobimo odgovora, je: le kaj si mislita?


 

Gorili ni mar za metre

Na drugi strani nekam v daljavo zre še en član družine. Ena od samic je bolj sramežljiva,ves čas obrnjena stran od nas, med listje, ki ga strastno žveči. Mladička se zapleteta v igrivi ravs in se s svojim črnim puhom valjata po grmovju. Povsod okoli nas so.

Štirinajst članov šteje družina Nkuringo – od 880, kolikor je še zaščitenih gorskih goril. V Bwindiju jih živi polovica, preostale v Ruandi in Kongu. Jedo pretežno listje, sadeže in korenine, 34 kilogramov na dan, pravi vodnik. V treh obrokih, tako kot mi: zajtrk, kosilo, večerja. Živijo v strogi hierarhiji. Na vrhu je dominantni srebrnohrbtnež, njegov mandat traja v povprečju štiri leta in pol. Mladiči ostanejo v družini enajst let, potem se počasi osamosvojijo, in ko najdejo samico, si ustvarijo novo družino. Če mama umre, dominantni srebrnohrbtnež poskrbi za sirote, ki lahko tudi spijo v njegovem gnezdu.



Za nami iz goščavja prilomasti še en srebrnohrbtnež. Mirno mimo nas, a ne moremo ohranjati predpisane sedemmetrske razdalje – ker je on ne! Njemu ni mar za metre. Ni se mu treba ukvarjati z nami. On se samo sprehodi s tisto orjaško glavo, šapami, ogromno ritjo in čudovitim srebrnim kožuhom, ki mu sije s širokega hrbta, in že sama postava vzbudi strahospoštovanje. Ko pa še zabrunda s svojimi basi, ki sežejo do kosti, je jasno, da z njim ni šale.

Več kot uro preživimo s temi prečudovitimi bitji. Potem se vse gorile zberejo na čistini, druga za drugo mirno odlomastijo skozi goščavje in naenkrat je vse tiho.

Biti z njimi v divjini je ... tega ni mogoče opisati. Kako nepokvarjena in nekoristoljubna bitja, pravzaprav: sprejemajo ljudi, nič nimajo od tega in tudi nič nočejo. Samo mir in spoštovanje.