Po poti detektivske zgodbe na Oskarjevo 54

Pot iz švedskega Göteborga v glavno mesto Norveške vodi skozi Halden, rojstni kraj (pozabljenega) norveškega pisatelja Svena Elvestada (1884–1934), znanega po detektivskih zgodbah, v katerih detektiv Krag raziskuje zločine v Oslu. Elvestad je bil sicer novinar, med drugimi je intervjuval Adolfa Hitlerja. V njem je prepoznal nevarnega človeka, a je tudi sam simpatiziral z nacizmom, zaradi česar je šel po vojni v pozabo.

V meni ljubi knjigi Mož, ki je oropal mesto Svena Elvestada se po Oslu na začetku 20. stoletja začnejo dogajati skrivnostne in bizarne tatvine, od žeparskih na zabavah visoke meščanske družbe do ponarejanja zavarovalniških pogodb, vse pa s triki mojstrskega preoblačenja, maskiranja in oponašanja. Ko nepridipravi začnejo krasti in poskušajo pretentati še samega detektiva Kraga in policijskega načelnika – prvega omamijo in mu ponoči doma ukradejo (samo) policijsko značko, drugemu odnesejo vse pohištvo iz stanovanja, vmes pa se še v oba našemijo in v njunem imenu »pomagajo« iskati tolpo – postane jasno, da gre za igro.






Policija jih nekaj zapre, in potem ko detektiv Krag opazi, da se s telesno govorico med sabo dogovarjajo, kako zbežati iz zapora in ropati dalje, naposled pride na sled vodji tolpe. Izkaže se, da gre za uglednega francoskega jezikoslovca, ki preučuje kodni jezik, šifre, telesno govorico in igralske sposobnosti kriminalcev – tako, da se vživi v njihovo življenje. A se je očitno vživel malo preveč ...
 

Predrzni zločinci na Møllerjevi 19

V Oslo sem prispel z vlakom, tako kot jezikoslovčev odvetnik, ki je na koncu knjige, tik preden je Krag moža razkrinkal, prišel policiji sporočit, da je gospod raziskovanje končal in se predaja. Poravnal bo vso škodo in odšel v zapor, kjer bo lahko v miru dokončal doktorsko disertacijo.



Oslo nima slikovitega srednjeveškega centra kot Stockholm ali København. Med najbolj ikoničnimi stavbami v mestu je dolga bajta na odprtem nad trgom – stara policijska postaja na Møllerjevi 19. To je bila še vse do 70. let; o tem priča tudi tablica z napisom. Policijski načelnik je v Elvestadovi domišljiji sem na pomoč poklical detektiva Kraga, ker ni mogel razvozlati začetnega primera: zločinci so bili tako predrzni, da so kar sami obvestili policijo, da bo na Oskarjevi 54 zvečer odjeknil strel. In tudi je, a storilec »se je vdrl v zemljo« ...

Blizu teče Karl Johans Gata, danes tipična mestna promenada, polna butikov in trgovin, v Elvestadovih časih pa je bila glavna prometna cesta skozi mesto proti predelu Skillebekk. Tam najdem stičišče Drammenske ceste, kjer so bile v vili konzula Birgerja med kvartopirskim večerom prav vsem gostom ukradene denarnice, in drevoreda Bygdøy, kjer so policijskemu načelniku izpraznili celotno stanovanje, pustili so mu samo poprnico in vabilo na pogajanja. In še taksi čaka na križišču, tu je Krag, dobro opazujoč detajle, dojel, da je taksist eden od zločincev, in mu potem sledil ... Še malo, pa se bom sam izgubil v domišljiji in pozabil, da je zgodba izmišljena!
 

Od Vikingov do kmečkih deklin

Mimo Hotela Continental, ki je še vedno eden najprestižnejših v Oslu: pod 200 evrov ni prenočitve; tu je v Elvestadovi kriminalki Kraga in načelnika zadrževal čuden nepridiprav, pod pretvezo, da sta na pogajanjih za vrnitev ukradenega pohištva – medtem ko so glavni zločinci »rovarili« po Grand Hotelu Oslo. Ko je Krag to dojel, sta z načelnikom nemudoma odšla tja.



Grand Hotel je še danes eden najlepših v Oslu, zgrajen v meščanskem slogu 19. stoletja, monden hotel za visoke petične goste, z uniformiranimi postreščki, najboljšimi preprogami in prenočitvami od 180 evrov naprej. Krag in načelnik sta po teh hodnikih lovila svoja dvojnika, mojstrsko našemljena v njiju, tik preden sta prevarala milijonarja, ki je iskal zaščito pred zločinci ... Načelnikov dvojnik se jima je s prevaro vendarle izmuznil; priče so videle, da je vstopil v hišo na Teatergati – tam pa je stanoval francoski jezikoslovec in tako mu je Krag prišel prvič na sled.

Ampak za boljši uvid, kako je bilo v starih časih, moram na ladjico. Iz pristanišča – najživahnejšega dela mesta, polnega restavracij, v katerih za skromno porcijo dagenj odšteješ 20 evrov – do polotoka Bygdøy. Tam v muzeju stoji originalna vikinška ladja, ki je kar 1000 let ležala v morskem mulju. Gre za pogrebno ladjo. Vikingi so jo opremili z živežem, da bi mrtvi čim bolj udobno odpluli v večna lovišča, in jo skupaj s trupli potopili v mulj.



Še slikovitejši je slavni muzej na prostem Folkemuseum. Začeli so ga postavljati že pred sto leti: še ohranjene stare lesene hiše z različnih koncev norveškega podeželja iz 17. in 18. stoletja so premestili sem, z vsem interierjem, starim lesenim pohištvom, ognjišči, lesenim jedilnim priborom ter kakšnim živim igralcem v tradicionalnih kmečkih oblekah, ki tudi kaj pove, če ga vprašaš ... Vmes srečaš še kmečko deklino ali fanta, ki gresta nalivat vodo iz vodnjaka ali popast kravo na travnik. Življenje, kot je bilo nekoč, je njihova služba.
 

Na Oskarjevi 54

Bolj strnjen je sodobnejši predel z originalnimi stanovanjskimi hišami barvitih fasad iz 20. stoletja. Zanimiva je starinska prodajalna osnovnih živil, mlečnih izdelkov, mil, norveških sladkarij iz sladkega korena – vse v starinskih embalažah. Zdolgočasena prodajalka v belem predpasniku ob stari peči računa na staro blagajno. Imajo tudi vinotoč iz 30. let, staro lekarno, bencinsko črpalko iz 20. let s hroščem pa stanovanjsko hišo iz 60. let, ki je nekoč zares stala sredi Osla in je ohranjena v originalu: z lesenim stopniščem in štirimi stanovanji, ki imajo na vratih še vedno originalne priimke.



Kuhinja ima stare gospodinjske aparate, dnevna soba tapecirane kavče, kredenco, tapete, mladinska soba ima gramofon, na katerem se vrtijo Beatli, na hodniku stoji otroški voziček iz 50. let ... Nostalgija. Ampak največji biser Folkemuseuma stoji na hribčku za drevesnimi krošnjami: tipična norveška lesena cerkev stavkirke iz leta 1200! Iz vasi Gol so jo leta 1910 preselili sem. Znotraj sicer čisto majhna, s klopjo ob steni in preprostim lesenim oltarčkom.

Vrnem se v Oslo. Zdaj moram raziskati, kaj se je zgodilo na Oskarjevi 54. Najdem belo meščansko vilo iz 19. stoletja, pravzaprav dvojček. Zadaj leži vrtiček in v podpritličju odprt butik, kjer svetlolasa Norvežanka srednjih let prodaja skodelice, krožnike, umetniško poslikano steklo ... Tudi kavico. Ko mi kuha espreso, zinem: »Vem, da bo zvenelo čudno ... Ampak vaša hiša je v moji najljubši knjigi.«
»Res? Kateri pa?«
Knjige ne pozna. Tudi za Svena Elvestada še ni slišala. Njegov psevdonim Stein Riverton ji je bolj znan. Takrat izza vogala pride prava lastnica hiše – prijazna, zgovorna rdečelasa gospa. Prodajalka ji pove mojo zgodbo in tudi ona se ne more načuditi. Pojma ni imela. Je pa tako navdušena, da fotografira naslovnico knjige in odstavek, kjer je omenjena Oskarjeva 54. Ona je lastnica šele nekaj let in ne pozna zgodovine vile. Me pa preseneti z vprašanjem: »Se v knjigi v tej hiši zgodi umor?«


 

Skrivnostna soba

Umor ravno ne. Na zabavi visoke družbe se po večerji iz ene od sob zasliši strel in vsi gostje planejo tja, najdejo pa zgolj na smrt prestrašeno strežnico Majo, ki v šoku hiti razlagati, da je streljal skrivnosten mož v črnem, ki je potem zbežal skozi okno. Toda to je nemogoče, ker je bilo okno zaprto od znotraj; torej je lahko pobegnil samo po hodniku, a v tem primeru bi ga gostje, ki so tekli tja, srečali, ker drugega izhoda ni. Se je torej vdrl v zemljo ali izpuhtel? Je bila Maja priča nadnaravnemu prizoru?
Zgodba je izmišljena, da ne bo pomote, poudarim gospe.
»Sprašujem zato, ker je ena od sob res kot zakleta ...«
A tako?
»Pogosto je slišati nerazložljiv ropot in večkrat sem že videla sence. Vrat se sploh ne da zapreti, pa ne moremo ugotoviti, zakaj ... Nekoč pridem v sobo in srečam – neznane ljudi! Ugotovili smo, da so pomotoma zašli iz sosednje hiše, ker je dvojček tako čudno zgrajen, sta stanovanji povezani s prehodi, česar nismo vedeli ne eni ne drugi ...«
Skupaj ugibava, da je morda Elvestad vedel kaj o skrivnostnosti te vile. Neverjetno, tole raziskovanje je vznemirljivo.
Z gospo nisva rešila primera. Rešil ga je Krag: v resnici je v zrak ustrelila strežnica Maja in zaigrala šok, ker je vedela, da bodo vsi gostje radovedno planili tja – s tem je zločincu omogočila, da je izkoristil samoto na drugem koncu hiše in izmaknil nakit in denar.