Grad Snežnik je kot časovni stroj. Čim se zapeljemo po dovozni poti proti dvorcu s snežno belimi zidovi, se zdi, kakor da smo se preselili v drug čas. Zvok avtomobilskih koles se z le malo domišljije spremeni v topot konjskih kopit in drdranje kočije, ko stopimo skozi stara grajska vrata, pa nas prežame občutek, da smo prišli v aristokratsko polet­no rezidenco, v kateri se moški pravkar odprav­ljajo na lov, dame sedijo na divanih in vezejo, otroci tekajo po stopnicah, med njimi pa neslišno šviga služinčad.

Najbrž je krivo to, da ni veliko dvorcev v Sloveniji, ki bi ostali tako rekoč nespremenjeni od zad­njih knežjih lastnikov in bi bilo v njih toliko ostankov preteklosti, da se obiskovalcu zdi, kot da se preteklost gradu, katerega arhitekturna zasnova sega v 10. in 11. stoletje, odvija pred njegovimi očmi. Že vhodna vrata nosijo brazde zgodovine, vidne udarnine z ostrim orodjem. Kmečki upor? Vodnica – ogled gradu je mogoč samo z vodstvom – je pritrdila: »Kmetje so prišli zahtevat odpravo tlake. A ker takrat novice niso potovale tako hitro, niso vedeli, da se je to medtem že zgodilo. Zato so jim ob prihodu rekli, naj vendar ne razbijajo vrat, saj je tlaka odpravljena, in tako so se razšli.«

Samo po krajših stopnicah se vzpnemo in pridemo v prostor, kjer o zgodovini gradu pričajo grbi družin, katerih last je bil nekoč. Vmes pa viteška oklepa, ki ju je prinesla zadnja družina, da bi grad vendarle imel še pridih srednjeveškega, nagačeni medved (leta 1893, ko ga je ustrelil knez Herman, je tehtal 220 kilogramov), in veliko rogovje (iztrebljenega) avtohtonega snežniškega jelena, ustreljenega leta 1850 z grajskega okna. Zbirka trofej se tu ne konča; po gradu srečamo še lisico, divjega prašiča, jazbeca, vidro, vodne ptice in ujede ter rogovje jelenjadi in srnjadi. »Snežniški gozdovi so omogočali obilo lovskih užitkov, vendar z odstrelom niso pretiravali,« je povedala Majda Obreza Špeh, strokovna sodelavka Narod­nega muzeja Slovenije, ki upravlja grad Snežnik, »večinoma je šlo za gojitveni ali sanitarni odstrel.«

Ker so na snežniškem posestvu v drugi polovici 19. stoletja zasledili le od štiri do šest medvedov so sklepali, da je ta zverina ogrožena živalska vrsta, zato so ga zaščitili, to pa so po pripovedovanju sogovornice nato prenesli na nekatere druge živalske vrste (risa, sovo uharico). Zasluga zadnje knežje družine je tudi ponovna naselitev jelenjadi v gozdove ter naselitev in vzgoja potočnih postrvi in rakov v poglobljenemu in razširjenemu grajskem ribniku.

Loterija s posestvom

Grad je prvič omenjen leta 1269 v povezavi z gospodi Snežniškimi ali Schnebergi; sledili so jim Rau­berji in Lambergi, ki so ga v 16. stolet­ju povečali in mu dali renesančno podobo, pa družine Scheyer, Pranckh, Raumschissl, Eggenberg, Auersperg, Lichtenberg in nazad­nje Schönburg-Waldenburg, natančneje kneza Herman in Ulrich ter kneginja Ana. Njihov ded je grad kupil, ne da bi kdaj stopil vanj. In tudi ta nakup ima zanimivo predzgodovino, ki nam jo je razkrila Majda Obreza Špeh.

Predzadnja grofovska družina Lichtenberg, znana po velikem številu potomcev in osebnih tragedij, je na gradu preživela skoraj 140 let, a ga je morala zapustiti zaradi gos­podarskega propada. Leta 1832 je sicer sprejela loterijsko posojilo za rešitev posestva, vendar se je izkazalo za neuspešno. Glavni dobitek je bilo posestvo z gradom ali 250.000 goldinarjev, vendar se je srečni dobitnik – ogrski (madžarski) kovaški vajenec – raje odločil za izplačilo v denarju. Rešitev je bila dražba, ki pa so jo izvedli šele leta 1853; na njej je snežniško gos­podstvo za 800.000 goldinarjev kupil nemški knez Otton Viktor Schönburg-Waldenburg, ki pa je umrl že šest let pozneje.

Posestvo je v oporoki namenil svojemu tretjerojenemu sinu Juriju (izmed devetih otrok). Dedič je prišel na ogled kmalu po očetovi nenadni smrti, že leto pozneje pa je prekinil vojaško službo v avstrijski armadi in se lotil obnove gradu. Dozidati je dal tretje nadstropje, stolpiča, teraso, pod katero je klet, povišati obrambno obzidje, napolniti prostore z dragocenim pohištvom, okolica pa se spremenila v slogu angleških vrtov. Grad Snežnik je postal poletna rezidenca, v katero je prihajal z družino, ženo Luiso in tremi otroki – Hermanom, Ulrikom in Ano – v času lovske sezone.

Družina je sicer živela pri Dresdnu, v Kozarišče pri Starem trgu pri Ložu so se pripeljali s kočijami (pozneje z železnico do Rakeka) in s seboj vzeli kajpak vse in vsakogar, ki so ga potrebovali, tudi učitelja za otroke, ter vabili v goste sorodnike in ugledne prijatelje iz evropskih držav. V vmesnem času so posest vzdrževali domačini, poleti so se služabniki tudi preselili tja in skrbeli, da je družina dobila vse, kar si je zaželela. O tem priča zanimiv komunikacijski sistem s cevmi, s katerim so bili služabniki povezani s sobami knezov. Ob ureditvi elektrike leta 1924 so ga zamenjali s sobnimi zvonci, ki so bili povezani z elektromagnetno napravo s številkami sob.

Kaj so jedli 9. julija 1906?

V vsakdan knežje družine se lahko vživimo že v jedilnici, ki je ostala nespremenjena. Na steni je jedilnik, ki priča, kaj so gospoda in ostali, kakor piše, jedli od 9. do 15. julija 1906. Juho z makaroni, govejo pečenko z zdrobovimi svaljki in polnjene paradižnike je tisti ponedeljek dobila gospoda za kosilo. Ostali pa – juho in pečena jetra s krompirjem.

V naslednjih dveh nadstropjih vstopimo v intimnejše prostore. Knez Herman in kneginja Ana nista imela otrok, zato sta si delila prvo nadstropje, Ulriku, ki je imel tri otroke, pa je pripadlo celotno drugo. Hermanu se najintimneje približamo, ko vidimo njegovo prenosno sobno stranišče, edino na gradu, Ani nemara z ogledom sobe njene spletične, ki je bila tudi njena prijateljica, vrvežu v Ulrikovi družini z otroško sobo, družabnemu življenju vseh pa z vstopom v tretje nadstropje, kjer so gostili obiskovalce, jim razkazovali darove v posebej opremljeni egipčanski sobi (po ljudskem izročilu je bila oprema poslovno darilo premožnega Egipčana Hermanu) ali povabili na gledališko predstavo. O kratkočasenju otrok veliko pove tudi španska stena, oblepljena s časopisnimi izrezki iz druge polovice 19. stoletja, ki so jo uporabljali ob predstavah.

Kako je vse to ostalo ohranjeno? Družina je bila nazadnje na gradu pred drugo svetovno vojno. Da je med slednjo ostal nepoškodovan, je po besedah Majde Obreza Špeh zasluga upravitelja posestva Leona Schaute, saj mu ga je z diplomatskim nastopom uspelo ubraniti kar pred tremi vojskami, italijansko, nemško in partizansko. Med vojno je delo na posesti potekalo pod njegovim nadzorom in kakor so dopuščale razmere. »Spomladi 1946 je bil izdan razglas o zaplembi premoženja – po naših informacijah naj bi bil grad s posestvom izplačan oškodovancem po končani vojni z meddržavno vojno odškodnino – in grad je postal protokolarni objekt zaprtega tipa,« je povedala sogovornica.

Do 60. let prejšnjega stoletja so tja prihajali na počitnice funkcio­narji izvršnega sveta, v 70. letih se je postopoma začel odpirati javnosti kot muzej bivalne kulture zadnjih fevdalnih lastnikov, v 80. letih so v njem že prirejali kulturne prireditve in civilne poročne obrede. Grad Snežnik je skupaj z gospodarskimi poslopji (grajsko pristavo) in parkom razglašen za spomenik državnega pomena, obnovili so ga med letoma 2005 in 2008.

Spomini uslužbencev

Da je v njem še vedno čutiti duha zadnje knežje družine, so poskrbeli tudi tisti, ki so jim služili, in njihovi potomci. Ti so z muzejem podelili marsikatere spomine, prigode in dejstva, ki so se navezovala na življenje na snežniškem posestvu. Odnos zadnjih lastnikov do okoliškega prebivalstva in zaposlenih je bil korekten, ve povedati Majda Obreza Špeh. »Družine z zaposlenimi na grajskem posestvu so imele zagotovljen ekonomski status, ki se je vidno razlikoval od tistih, ki te priložnosti niso imeli.« Redno zaposlenih na posesti je bilo v času zadnje družine od 40 do 60 domačinov. Vodeni ogled traja kakšno uro, za obisk se je treba napovedati. A tudi v okolici gradu, zdaj v močnih oranžno-rjavih odtenkih, se lahko lep čas potepamo in ugibamo, kaj vse so tam njegovi lastniki počeli. So posedali ob ribniku, kamor so vnesli potočne postrvi in rake? In kako si je krajšala čas kneginja Ana – menda ni ves čas počivala na debelo oblazinjenih stolih, ležalnikih in divanih v svoji sobi? Na to takoj da odgovor Majda Obreza Špeh: »Nikakor, bila je amaterska fotografinja in je zelo rada fotografirala v okolici gradu, zlasti otroke uslužbencev. Razvite fotografije je nato pošiljala družinam.«