Preddvor se je v spomin obiskovalcev zasidral po tisti tipični podobi hotela, odsevajočega v jezeru Črnava, ki so ga domačini uredili konec petdesetih let prejšnjega stoletja, ter po dvorcih, ki so ravno tako dali pečat kraju. Ime je dobil prav po gradu Dvor, ki je zadnja desetletja propadal. Zdaj ga s pomočjo prijateljev in krajanov oživljata nova najemnika Tanja Šubelj in Florjan Sušnik, bolj znana kot grof in grofica s Štatenberga pri Makolah, in že delita povabila za odprtje julija.



Preddvor premore kar štiri gradove, ob jezeru je dvorec Hrib, tam so še grad Turn, kjer se je rodila pesnica Josipina Urbančič Turnograjska, Pusti grad, ki je pravzaprav razvalina, zato tudi takšno ime, in seveda Dvor. Ta stoji v središču Preddvora (če lahko ima naselje z nekaj več kot 800 prebivalci sploh središče), tik ob cerkvi, in kdor ne pozna tamkajšnje zgodovine, bi ga zlahka spregledal – vse do nedavnega, ko sta v njem zavladala grof in grofica, kakor si pravita Florjan Sušnik in Tanja Šubelj. Zadnjih pet let sta se predstavljala kot Štatenberška, potem pa sta začela iskati nov izziv. Grofa je menda hudo mikal grad Hrib.


 

Kako sta pristala na Dvoru

Pa sta poklicala v pisarno župana Preddvora, se predstavila kot »grof in grofica« in prosila za sestanek. Župan Rok Roblek ju je sprejel, čeprav še danes vpričo na široko nasmejane grofice prizna, da s kar nekaj zadržki. Ta samosvoj in zanimivi par, ki ga sestavljata avtomehanik in pravnica, se je že navadil, da ju sprejemajo kot čudaka, a na koncu se zgodi, da prevladata njuna zagnanost in delavnost, in to je prepričalo tudi župana Preddvora. »Prepričan sem, da bo grad, če ga odpreš za ljudi in jih pritegneš k sodelovanju, zaživel v enem letu, povrh vsega pa bo to še edinstvena zgodba,« je navdušeno razlagal Roblek.

Glede na to, da je baje najmlajši župan v Sloveniji, vrhuncev turizma v Preddvoru ni doživel, prej čas, ko je že zamrl. Pred 50 ali 60 leti, ko so uredili jezero in zgradili hotel, pa so skoraj pri skoraj vsaki hiši oddajali sobe. Največji je bil naval gostov iz Ljubljane, ki so prihajali na dnevne izlete z avtomobili. »Avtocest ni bilo, Preddvor je blizu in ima jezero, okoli so hribi,« je opisoval prednosti, ki so jih videli obiskovalci že pred desetletji, »Bled in Bohinj sta bila takrat izbira že za daljše izlete.«



Župan je grofu in grofici odsvetoval grad Hrib, saj ga pestijo še nekateri nerazrešeni odnosi, in jima za najem predlagal na prvi pogled manj ugleden Dvor, ki pa je v resnici eden najstarejših srednjeveških gradov v Sloveniji. Z zgodovino, ki sega (vsaj) v leto 1147, vsebuje toliko zgodb in je imel toliko lastnikov, da bi se že v nizanju vseh hitro izgubili; država ga je nazadnje leta 2014 prenesla na občino Preddvor. Grof je ob predlogu menda omahoval, grofica pa je sledila nosu in padla je odločitev, a pod pogojem, da pri oživljanju gradu sodelujejo tudi zavod za spomeniško varstvo, občina, lokalna skupnost in zavod za turizem. »Samo če delamo skupaj, nam lahko uspe,« je poudarila Tanja Šubelj, več kot očitno že navajena zapletov. Navsezadnje ju je zaradi njunih posegov v grad Štatenberg zavod za kulturno dediščino kazensko ovadil, je tudi sama znova spomnila.
 

Pred stotimi leti …

Čeprav ima grad Dvor dolgo zgodovino, sta se odločila, da ga bosta povrnila v leto 1921, ko je tam Artur von Wurzbach ustanovil penzion Grintavec in začel spodbujati turizem. »Wurzbach je tu izkoristil blagodejen zrak s Storžiča, izkoristil je Kokro, uredil nastavke za hribolazenje in ribolov ter poskrbel, da se je začel kraj turistično razvijati,« je hitela naštevati Tanja Šubelj.



Leto 1921 je še dovolj blizu, da ga ne bo težko prikazati, navsezadnje so še nekateri ljudje živi, predvsem pa je odličen vir ddr. Mira Delavec Touhami, poznavalka zgodovine teh krajev in avtorica knjige V ogledalu grajske zgodovine. V njej je do podrobnosti opisala Wurzbachove, zato bo po napovedih grofice tudi sodelovala pri opremljanju sobe o tej družini. Nekaj svojega znanja pa bo prispeval Arthurjev potomec Miroslav Rant Wurzbach, ki se je oglasil v času našega obiska, da bi si ogledal, kako se spreminja dom njegove družine. Živahni mož, ki bo kmalu dopolnil 90 let, je nezakonski sin Arturjevega sina Maximiliana, in tu se v zgodbo vplete še neuslišana ljubezen: njegova starša se nista smela poročiti zaradi razlike v stanu. Zato bosta grof in grofica dvorec opremila v znamenju ljubezni, v cvetju, in seveda dala prostor porokam.
 

Od samostana do vzgojnega zavoda

Grad je sicer igral v zgodovini pomembno vlogo pri zdravljenju ljudi; že menihi, ki so ga na začetku 12. stoletja dobili v upravljanje, so ga v enem obdobju preuredili v samostan za bolne in ostarele brate. Blagodejnost zraka je izkoristil omenjeni Artur von Wurzbach, še bolj pa doktor Majerič iz Ormoža, ki je leta 1936 grad odkupil in ga spremenil v sanatorij za pljučne bolnike. Med nemško okupacijo so ga zavzeli nemški vojaki in žandarji in pozneje v njem nastanili nemška dekleta, ki so pomagala ponemčevati prebivalstvo, po vojni je postal vzgojni zavod za mladino.



Prav iz tega časa je ostalo v gradu največ sledi. Tanja Šubelj, čeprav ima zaradi bolezni prizadet vid, hodi po sobanah in pripoveduje, kako in kje so živeli varovanci in njihovi vzgojitelji ter kaj se je dogajalo z gradom po tem in navsezadnje, koliko nesnage je ostalo v njem. Zdaj, ko je očiščen, so še bistveno bolje vidne plasti na stenah in stropih, ki pričajo o dolgi zgodovini in številnih posegih, ki jih je doživel. Najemnika se restavriranja ne bosta lotila, ampak grad očistila in napolnila z vsebino. To sicer vključuje tudi obdelavo nekaterih sten, a pri tem sogovornica vedno znova zagotovi, da bo vse »narejeno z dovoljenjem spomeniškega varstva«. Bodo pa obnovili okna in fasado, za sofinanciranje tega se bo občina potegovala za evropska sredstva.





Florjana Sušnika smo srečali le bežno, kajti imel je kup opravil, svoji grofici je naročil le, naj pove kaj o »tistih intelektualcih, ki samo govorijo, delati pa ne znajo«. Še za fotografiranje si je komaj vzel čas – a nikakor v delovni obleki. »Takšen grof da naj bom?!« je zgroženo odvrnil, ko smo mu prigovarjali, da je takšna oprava nadvse primerna. Delovno obleko je za imenitnejšo zamenjala tudi grofica Emilija, ki se v resničnem življenju imenuje Metka Debevec. Poleg nje v zgodbi sodelujejo še grofice Josephine, Antoinetta in Anastazija. Vse so v resničnem življenju navadne dame z navadnimi službami, ki ljubijo »lepe stare baročne obleke, zato so se pridružile grofu in grofici«, je razložila Emilija. In dodala, da pot do lepih baročnih oblek in grofovskega naziva dandanes pač zahteva, da vzamejo v roke »karjolo, špohtl, metlo in štemar'co«.
 

Galerija, lekarna, kavarna …

Ves grad bodo resda priredili za čas Wurzbachov (zato so vse, kar je iz časa socializma, odstranili), mu bodo pa po napovedih Tanje Šubelj dodali tudi nekakšno časovno kapsulo, v kateri bo obiskovalec lahko izvedel še kaj o drugih obdobjih. Poleg poročne dvorane bodo naredili domačo lekarno in jo opremili z alkimistično opremo, ki sta jo najemnika pred leti, ko še nista vedela, da bosta v Preddvoru najela grad, kupila prav v tem kraju. Uredili bodo tudi trgovino, galerijo, županovo sobo z znanimi Preddvorčani, tiskarno, vinsko sobo ... Tam bo svoje mesto dobil Janez Rozman ali mojster Janez iz Manufakture, znane po starem knjigoveštvu in kaligrafiji.

Možakar z impozantno brado, ki mu dobro služi tako pri uprizarjanju Primoža Trubarja in nemškega Gutenberga kot tudi konec leta, ko pomaga Božičku in dedku Mrazu, presune z resnim nastopom, za katerim se skriva obilna mera svojevrstnega humorja, s čimer pokaže, da je ravno prava družba za ekscentrična grofa in grofico. Tiskarno z rekonstrukcijo Gutenbergovega tiskarskega stroja je pomagal urediti že v več krajih, tudi na Blejskem gradu, kjer si obiskovalci lahko sami natisnejo spominsko listino. To bo, kot zagotavlja, mogoče tudi na Dvoru, prav tako si bodo gostje lahko sami natočili vina, ga začepili, ovoskali vrat steklenice in nanjo obesili etiketo. »Moja filozofija je, da mora turist nekaj početi, ne pa samo gledati,« je pribil in napovedal, da so z vinarjem že dogovorjeni, da bo posadil tisoč trsov za grad Dvor za dobrosrčnega grofa.

V vinski sobi so tisti dan na delovnih odrih delali trije zidarji, po prostoru se je v značilni črni obleki in čepici zavrtel Janez Rozman in pokazal, da je tam že kot doma. Večina drugih prostorov je še praznih, a polnih idej, ki jih je kot po tekočem traku nizala grofica. Kmalu bodo polni pohištva, ki ga imata najemnika menda v takšni količini, da ne bo težko napolniti gradu, ki skriva številne sobane, skrite hodnike in stopnišča, balkon in teraso, lastno kapelico in prehod v cerkev. O tej opremi pa Tanja Šubelj takole: »Zadnjič me je neka gospa vprašala: Ali boste sam kič prinesli? Pa sem ji rekla: Gospa, kič sem jaz! Rada imam barok, čokate ljudi, nakit in veliko smetane na kavi!«