Maksov drzni pohod od Snežnika do Kranjske Gore

Popotovanje Maksa, zadnjega risa, ki je bil v Slovenijo preseljen lani, buri domišljijo raziskovalcev. S kraške planote Snežnik, kjer je bil v naravo izpuščen konec junija, je z nekaj vmesnimi postanki, drznimi prečkanji primorske avtoceste in teritorijev risov Doruja in Katalina, prišel vse do Gorenjske. Trenutno se zadržuje v okolici Gozda Martuljka, o čemer priča tudi dokazni material: uplenjeni srni in njegove stopinje v snegu.

Ali se Maks hoče vrniti domov na Slovaško? Dveletni ris je bil pred preselitvijo v Slovenijo nekaj časa v tamkajšnjem živalskem vrtu Bojnice, kamor so ga pripeljali v zelo slabem stanju: z zlomljeno nogo, polnega zajedavcev in shiranega. Ko si je opomogel, je bil pripravljen za selitev v Slovenijo, a so se sodelavci projekta Life Lynx, v okviru katerega poteka doseljevanje risov iz Slovaške in Romunije v Slovenijo in na Hrvaško, ob njegovem izpustu v naravo vseeno bali, da zaradi mladosti ne bo dovolj uspešen lovec. Zdaj je jasno, da ni le dober lovec, temveč tudi vztrajen dolgoprogaš.

Njegovo potepanje najbrž ni povezano z željo po vrnitvi domov, pravi strokovnjak za velike zveri z oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire pri biotehniški fakulteti Miha Krofel. Če bi hotel domov, se po izpustu iz prilagoditvene obore ne bi ustavljal. Tako pa je po izpustu dvakrat že kazalo, da bo vzpostavil svoj teritorij, na katerem se bo ustalil, vendar je potem odšel naprej.


 

Večkrat prečkal nevarno primorko

Ob obeh postankih se je Maks – ime je dobil po lovcu Maksu Konečniku, skrbniku leta 1973 na Kočevsko preseljenih šestih risov iz Slovaške –, na območjih zadrževal dva meseca. Ob drugem postanku na območju Menišije je tega skoraj zagotovo zapustil zaradi risa Katalina, samca iz romunskih Karpatov, ki je bil na Snežniku izpuščen marca lani in se je ustalil na Menišiji. Risi so teritorialne živali, zato dva osebka istega spola ne sobivata dlje na istem območju, spomni Krofel. Maks in Katalin sta se verjetno kdaj tudi srečala, enkrat sta si bila precej blizu, so razbrali raziskovalci na podlagi koordinat njunih lokacij, ki jih oddajata telemetrični ovratnici, s katerima sta risa opremljena. Vseskozi pa sta nedvomno komunicirala prek kemičnih sporočil, ki jih risi puščajo z markiranjem. Da je bil Maks tisti, ki je z območja moral oditi, ni presenetljivo, saj je mlajši, manj izkušen in šibkejši kot štiri- oziroma petletni in skoraj deset kilogramov težji Katalin. Prav tako praviloma velja, da na teritoriju ostane tisti ris, ki ga prvi zasede.



Manj jasno je, zakaj je Maks zapustil območje na Javornikih, na katerem je imel prvi dvomesečni postanek kmalu po izpustu v snežniške gozdove. Tam je svoj teritorij leto prej vzpostavil iz Romunije preseljeni ris Doru, za katerim se je izgubila vsaka sled, zato raziskovalci ne vedo, ali je Maks območje zapustil zaradi njega. Pred kratkim so dobili rezultate genetskih analiz, ki kažejo, da se je na Javornikih pojavil odrasel risji samec, ki je imel prej teritorij na Hrušici. Najbolj verjeten scenarij po besedah Krofla je, da se je Maks s teritorija na Javornikih umaknil zaradi tega samca, ki je verjetno prav tako močnejši in večji od njega. Hipotezo je treba še dokazati.

Maks je raziskovalce presenetil še z enim drznim podvigom. Ko je bil 23. junija lani izpuščen iz prilagoditvene obore na Snežniku, se je odpravil proti Gorenjski, a ga je ustavila avtocesta Ljubljana–Koper. Večkrat jo je poskušal prečkati pri Postojni, vendar mu ni uspelo. Videti je že bilo, da se bo na tem območju ustalil, a se ni. Avtocesto je prečkal nekoliko pozneje, ko se je zadrževal na Menišiji. »Ko mu je enkrat uspelo, jo je prečkal še petkrat ali šestkrat, sklepamo, da po enem od nadvozov med Logatcem in Vrhniko,« pove Krofel. Tako je Maks prvi od sedmih v Slovenijo doseljenih risov, ki so uspešno prečkali primorko. Ta je velika prepreka za velike zveri in tudi domači risi se je običajno bojijo.


 

Pri jezeru Jasna obrnil pete

Nekaj časa se je Maks zadrževal okoli Logatca, potem se je zelo hitro pomaknil proti Cerknemu, pod Porezen, nato na Jelovico, prečkal je Savo Bohinjko in prišel na Pokljuko. »Zanimivo, da je šel prav čez lokacije, kjer bomo naslednje leto izpuščali nove preseljene rise v Alpe,« pripomni Krofel. Po doselitvi sedmih risov v dinarsko gorstvo Slovenije in Hrvaške v letih 2019 in 2020 bodo letos in v prihodnjih letih v projektu Life Lynx rise doselili tudi na območje Jelovice in Pokljuke. Pripeljali jih bodo vsaj pet, samce in samice, saj v alpskem svetu ni potrjene njihove stalne prisotnosti. S temi doselitvami želijo povezati dinarsko in alpsko populacijo, s čimer bi omogočili dolgoročni obstoj risov pri nas.

A Maks se tudi na Pokljuki ni počutil doma, pomikal se je naprej. »Mislili smo, da ga bo ustavila gorenjska avtocesta, vendar je zavil proti zahodu in prečkal dolino za tem, ko avtocesta zavije v karavanški tunel, do Kranjske Gore pa vodi le lokalna cesta. Prišel je do okolice tromeje med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Kazalo je že, da bo odšel v Avstrijo, vendar se je obrnil. Najbrž ga je ustavila debela snežna odeja v visokogorju Karavank. Namesto čez mejo se je odpravil v Kranjsko Goro, prišel do jezera Jasna, kjer je znova obrnil pete, trenutno se zadržuje pri Gozdu Martuljku.«


 

Na srečo ni odšel v Avstrijo 

Lovec Jernej Legat iz lovske družine Dovje je pred dnevi tam našel dva Maksova plena, srni. »Druga srna še ni bila toliko pojedena, najbrž ga je pri obedu kdo zmotil, morda jaz ali pa delavci Elektra Gorenjske, ki so v bližini otresali sneg z žic daljnovoda,« je povedal Legat. Ob plenu je postavil fotopast, a Maksa za zdaj še ni bilo nazaj. Ga je pa morda nad Dovjem opazil lovec iz iste lovske družine. Videl ga je »od zadaj«, med premikanjem po snegu, da gre za risa, je sklepal po kratkem repu, pove gospod, ki ni želel biti imenovan. Lovec je že 40 let.

Ali se risji samec lahko ustali na območju brez samic? »V tujini so že imeli takšne primere. Res pa je, da ko ris enkrat pride do samice, je to zelo močan sprožilec za ustalitev na teritoriju. Tako je bilo pri Katalinu in Goruju,« pojasnjuje Miha Krofel. Na območju, kjer je trenutno Maks, zanesljivih podatkov o prisotnosti drugih risov ni, na območjih, kjer se je gibal v preteklih mesecih, pa svoje naloge – vključitve genov v dinarsko-jugovzhodno alpsko populacijo –, verjetno tudi še ni opravil. »Idealno bi bilo, da bi ostal na območjih, kjer se zadržujejo naše samice. A tudi če bi ostal v Julijskih Alpah, ni tako slabo, ker bomo letos rise začeli izpuščati tja. Ne bi pa bilo dobro, da bi odšel v Avstrijo, saj so prvi risi daleč stran, v narodnem parku Kalkalpen,« pravi Krofel.

Na območju Gozda Martuljka je snežna odeja trenutno debela kakšen meter. Ob ekstremnih snežnih razmerah se risi visokogorju izogibajo, pol metra ali meter snega pa zanje ni ovira. Imajo zelo velike šape glede na telesno velikost, prste lahko razklenejo tako, da oblikujejo nekakšne krplje, ki jim olajšujejo hojo po snegu. Pri lovu imajo zaradi snega celo prednost, saj se parkljarjem sneg vdira bistveno bolj.