Kitera: dovolj je en sam pogled in smrtnik je ujet

Če prihajamo na grški otok Kitera z ladjo, veter hitro prinese vonje, tople in blage, šele potem zagledamo prve svetilnike na jugu Peloponeza, zemljo, sivo in rdečo, stene in kamenje. Naša pot se začne v mestecu Gition, kjer sta na otočku ob obali (danes je tukaj polotok) Paris in Helena preživela prvo ljubezensko noč po begu iz Šparte. Plujemo jeseni, v prvem nočnem hladu in gostejši senci noči.

Na najsevernejši točki otoka Kitere, solze pod peloponeškim očesom, utriplje svetilnik na rtu Moudari. Morje je mirno, črni bitumen, v zraku diši ozon. Jacques Lacarriére v svoji osupljivi knjigi L'été grec (Grško poletje) razlaga, da na mestih, kjer se mešajo vode, obstaja nekakšen prehod med različnimi vonji, ki izdaja srečanje morskih tokov. V prelivu med Peloponezom in Kitero se to nedvomno dogaja. Če se nam ne uresniči želja in ne začutimo tega posebnega vonja, nam zmeraj ostane tolažba – morda kje v teh morjih zagledamo črno jadro Ahila ali belo Odiseja.

Rojstni kraj Afrodite

V Arheološkem muzeju v Atenah stoji v skoraj praznem prostoru majhna skulptura. Pred seboj drži roko, kot da z dlanjo nekaj objema – morda žogico, morda jabolko. Roka je prazna. O tem piše veliki zaljubljenec v Grčijo, angleški pisatelj Lawrence Durrell, v knjigi The Greek Islands (Grški otoki). Pove, da je njegovo pozornost k eksponatu usmerila študentka, ki je s prijetnim provincijskim naglasom brala iz opisa pod kipom: »Bronasta skulptura mladeniča, okoli 240 pr. n. št. Iztegnjena desna roka simbolno objema neki predmet. Domnevno je to Paris, ki je sprejel odločitev, da jabolko razdora ponudi Afroditi.«

Skulptura je bila del tovora kipov, ki so potonili v brodolomu med Kitero in njeno južno dvojčico Antikitero. Jabolko je morje odtrgalo iz roke. Je izgubljeni predmet res jabolko? Samo kip ve resnico, toda on molči, prebivajoč v edinstvenem trenutku časa. Kakorkoli že – dragoceno jabolko leži milje globoko v tem morju brodolomov okoli Kitere. Toda ta podrobnost je dovolj, da so okoli nje mitologi zgradili privlačno teorijo, da je bila Afrodita rojena v teh vodah.

Majhna feničanska kolonija na otoku, o kateri ni več nobenih sledi, je njen kult pripeljala z Bližnjega vzhoda. Od tod naj bi odšla na Ciper, v ljubki Pafos – uradni kraj njenega rojstva –, in nato na Sicilijo v gore Erice, ki jih stražijo orli. Grški jezik, edinstvena govorica jasnih glasov, je Afrodito posvojil z razlago besede afros, ki pomeni pena. Rojena iz morske pene je tako postala grška boginja ljubezni, morda starejša od Grkov, toda vedno mlada, kot prva ljubezen. Kot Kitera, njen otok. Dovolj je en sam pogled in smrtnik je ujet. Med hojo skozi goste planinske trave je pripravljen na pustolovščino – lepšo kot kadarkoli v življenju.

Mimo vodijo migrantske poti

Morje okoli Kitere je morje brodolomov. Zdi se, da se ga drži nekakšno prekletstvo. Menelajeva žena sicer ni bila z otoka, toda med srečno plovbo, ko je morje kot svila, noči pa polne meseca in zvezd, ne pozabimo – Šparta je blizu in Helena je zapustila svoj dom, da bi sledila nekemu tujcu. Če naši zgodbi poskušamo dodati manjši realen zasuk, lahko ugotovimo, da obstajajo številni dokazi o aktivnosti pomorske povezave Peloponez–Kreta v klasični dobi in pomembnosti kiterskega prehoda iz Vzhodnega v Zahodno Sredozemlje.

Odkrivajo se nove in nove naključne najdbe v morju, mnoge najprej opazijo ribiči. Vse, kar je na Kiteri ostalo po brodolomih, pa ni iz starega časa. V obmorski vasici Diakofti, ob otočku prav blizu obale, rjavi impresivna razbitina ruske tovorne ladje Nordland, ki je tu nasedla leta 2000. Vzrok – posadka je popila preveč alkohola. Poplavilo je strojnico, iztekati je začelo gorivo in onesnažilo bližnjo obalo. Plavanje do razbitine je romantična pot, toda pozor – tok je močan in morje zahrbtno, pa vendar so brodolomski ostanki za potapljače magična točka. Ladijski premec je na gladini, krma je potopljena približno trideset metrov globoko. Zanimiv prispevek k atraktivnosti prizora je manjša ribiška ladja pisanih barv, nagnjena na bok in zapuščena povsem na obali.

A naš čas je poln še precej bolj tragičnih zgodb. Mimo Kitere vodijo tudi migrantske poti in morje določa – kot je to počelo skozi vso zgodovino – številne človeške usode. Ob misli na vse brodolome se nam vsako noč, v polsnu, pred očmi lahko prikaže ista nenavadna vizija: človek stoji na obali, plamen njegove acetilenske svetilke, migetajoč od vetra, poglablja sence na njegovem obrazu. Ljudje, ki ga vidijo, na morju ne izginjajo v temi. Na dobrih šestnajstih morskih miljah razdalje med Kitero in Antikitero mnoge ladje očitno niso imele sreče, da bi jim svetil kdo na obali. V razbitini dva tisoč let starega plovila so arheologi med drugimi zakladi odkrili predmet, ki bo, ko bo raziskan do konca, morda spremenil razumevanje človeške zgodovine. Niz medeninastih zobnikov in številčnic, nameščenih v ohišju, velikem kot kaminska ura, so poimenovali antikiterski mehanizem. Ta del starogrške tehnologije je bil verjetno prvi računalnik na svetu.

Sistematično podvodno raziskovanje v 21. stoletju na še eni, morda najslavnejši kiterski razbitini, jadrnici Mentor, se je osredotočilo na dobro ohranjen del trupa. Zbrani so bili podatki o potnikih, posadki in ladijskem tovoru. Brig, ki je bil v lasti angleškega lorda Elgina in je prevažal del umetnin, ukradenih s spomenikov na atenski Akropoli, se je septembra 1802 potopil ob majhnem pristanišču Avlemonas. Dve leti je trajalo, da so našli vse starine, ki so na koncu končale v Britanskem muzeju, kjer so razstavljene še danes. Grške vlade si druga za drugo prizadevajo vrniti neprecenljive dele svoje zgodovine, a še vedno neuspešno.

Pirat Barbarosa in »Avstralci«

Edini pravi prihod na Kitero je z ladjo. Ladja nosi in prenaša isti svet domačih zagorelih kmetovalcev in bledih izgubljenih turistov ter prinaša še večja odkritja. Vsak zelen avtobus na Kiteri je slika ene od vasi v malem, vsaka bela ladja pa je slika otoka v celoti: nepremične lepote, velike modrine in notranjega meltemija v vsakem človeku. Je slika slapov in naravnih izvirov, terasastih oljčnih nasadov, skritih jam, peščenih prodnatih plaž. Ali ni prav Kitera navsezadnje tista luka, ki so jo iskale potepuške duše, o katerih govori pesnik Seferis, in tisti mavzolej, zgrajen neznanemu morju in neznani sireni?

Med vzponom na staro bizantinsko prestolnico otoka, Paleohoro, ugotovimo, kako izbran položaj na dvesto metrov visoki strmi obalni pečini ima. Z morja je skoraj neviden. Ne glede na vse je danes tukaj le še kup ruševin, po katerih poskakujejo krokarji. Leta 1537 so Turki pod poveljstvom nekdanjega pirata in velikega admirala osmanske mornarice Hajredina Barbarose otok iztrgali iz rok Benečanov in uničili Paleohoro. Vrtoglavica otoka kasneje tudi v Hori, novem glavnem mestu, ne popusti, njegove terase in taverne drhtijo v glavi povsod, vse do spomina na smeh deklet, ki odhajajo na plažo in prijazno pozdravijo: »Kalimera, kyrie!« Dober dan, gospod!

Otok največ obiskujejo potomci izseljencev in njihovi prijatelji – avstralski turisti. Na tisoče otočanov je odšlo v Avstralijo v naselitvenem valu v začetku dvajsetega stoletja. Tu še živijo osamljene ženske in tudi mlada dekleta, ki leta čakajo obljubljenega fanta ali moža, da se morda vrne od »tam spodaj«. Ocenjuje se, da v Avstraliji živi vsaj šestdeset tisoč ljudi kiterskega rodu, in njihova skupnost je ena najstarejših. Kitera je nekdaj štela več kot deset tisoč duš in kratko malo ni zmogla preživeti vseh svojih ljudi. Avstralski Grki so zdaj že tretja generacija in mnogi se prav zaradi povezave s predniki vračajo na svoj otok, ne da bi posebej razglašali njegovo lepoto.

Otok, imenovan želja

Zgoraj z gora je skoraj povsod mogoče videti morje. Vsak pogled nanj občutimo kot svežino zraka, ki zaveje skozi dolgo zaprto sobo, ko jo končno kdo odpre. Nekje gori je majhna vas Milopotamos, kraj premožnih hipijev, tipov, ki so v svojih cunjah videti osupljivo, verjetno zato, ker so te cunje nekdaj predstavljale pravo bogastvo. Obstajata trgovinica s starimi hipijevskimi oblačili in zanimiv klub po imenu Do Nothing. Članarina ni visoka, hiše tukaj so modre kakor nikjer, zrak diši čudovito, rože so veličastne.

Nekaj upanja na otoku pa je tudi za stare like, čeprav jih je veliko že izginilo iz naših življenj. Pri tem nam pomaga James Prineas, režiser, rojen v Sidneyju staršem kiterskega rodu, ki je posnel več filmov, v katerih je glavni protagonist prav otok Kitera. Leta 2018 posneti An Island Named Desire (Otok, imenovan želja), sporoča preprosto resnico: ko se vrneš v kraj, kjer si nekoč živel, ni nič tako, kot je bilo – ali vsaj tako, kot se spominjaš.

S filmom atmosfere in simboliko likov Prineas postavi spomenik svoji Kiteri. Junaki filma vsevprek počnejo nenavadne stvari. Stari Georgos goji čebele; njegova sestra Poppy se ne izogiba užitnemu »plevelu« (beri travi), saj hrepeni po starem hipijevskem življenju; njun nečak Georgy – da, vsi moški v filmi se imenujejo George ali različice tega imena, najpogostejšega na Kiteri, se skriva na zapuščenem posestvu, da mu ne bi bilo treba priznati, da ni prišel do Avstralije; mrtva plavolasa medicinska sestra želi živeti z Georgosom v dvorcu z masažno kadjo; Smrt vihti precej vroč saksofon in sprejme Georgosov izziv na partijo backgammona; skrivnostna in očarljiva mlada Miranda išče svoje biološke starše; pijane italijanske žurerke hodijo po otoku v upanju, da so na Mikonosu; albanski atentatorji iščejo naslednjo žrtev; slepi taksist vozi, ne da bi komurkoli povedal, da je slep; poredni duhovniki preurejajo cerkev v igralnico; dedek Vasilij, neverjetno podoben Gandalfu, na nedeljski tržnici postavi stojnico in postane Weed king of Kythera – Kralj trave s Kitere. Nič hudega slutečim hipijem in radovednim turistom prodaja dobesedno – vsako staro travo.

Ko zapustimo Kitero, se vrnemo tako rekoč na začetek. K Afroditi. Jean-Antoine Watteau leta 1717 naslika sliko Vkrcanje na Kitero. Delo slavi ljubezen, številni amorji letajo mimo zaljubljenih parov, kip Venere (Afrodite) prijazno opazuje dogajanje iz desnega kota. Slika prikazuje odhod z otoka, rojstnega kraja boginje ljubezni, in tako simbolizira, da je vse le začasno – tudi človekova sreča.