Dež, komarji v gozdovih, mivka ob morju in alkohol

»Poezija je edino blago, ki smo ga izvažali z Islandije,« pove pesnik Sjón v Sobotni prilogi, in to velja tudi za Latvijo. Ker Latvijci so veliki poeti. Skoraj vsakdo kaj piše. Ko vzameš v roke Antologijo sodobne latvijske poezije, ti je hitro vse jasno. Nekateri verzi s svojo edinstvenostjo zlahka uklonijo moč razuma, kot pravijo pesniki. Še mesec začne srebrno sijati, čeprav je v tistem trenutku še najbolj podoben kosu bakra.

Pravijo, da je poezija dobra za dež. Pravijo pa tudi, da ima Latvija 280 sončnih dni v letu. Če je to res, potem julij tega potovanja porabi velikanske zaloge deževnega kredita. Dežuje namreč vsak dan. Če ne dežuje, se vreme spreminja vsako uro. Laika ziņas, vremenska napoved latvijskega Arsa, je namreč zelo enostavna: dež za štirinajst dni vnaprej. Na Kolki, dolgem rtu Latvije, ki z zahoda zapira Riško morje, imaš v leseni hiši, kjer prebivaš, občutek, da se vlažna oblačila ne bodo posušila do konca avgusta. Kaj ti preostane? Zakuriš odprt kamin, bereš knjigo in čakaš na poletje.

Domačini še pravijo, da imajo deževna obdobja poseben čar. Drži. Razložiš lahko takole: krvava sled, ki ostane na koži po piku najbolj divje zveri te dežele – komarja. Gozdovi so njihov raj. In gozdov je v Latviji mnogo. To so prijazni zeleni gozdovi; breze, borovci, vmes praprot, mah in resave. Uživaš, ko med bojem z zvermi hodiš po njih. Vso vsebino razpršila proti komarjem poliješ kar po obleki. Res, smrdiš samemu sebi, toda vsaj malo smrdiš tudi njim. Gozdovi so res lepi. Takoj za njimi je široka obala iz mivke, prazna in sama, kakor ko greš proti Ķurmrags​u, razpadajočemu svetilniku, ki ga abrazija pomika vse bolj v morje.

V senci vetra in deklet

Sedeš v toplo mivko. Sonce zahaja v Baltiškem morju, ki v barvi konjaka plava pred tabo. To morje je posebno. Ima bele valove in malo soli. Tako malo, da veverice pijejo vodo iz njega. Veš, da je neki umetnik nekoč dejal, da sončni zahod ob morju lahko naslika vsakdo, toda vzhod, za sončni vzhod, moraš biti res mojster. Hitro ugotoviš, da za Baltik to ne velja. Sončni zaton tukaj so ognjene reke, ki tečejo rdeče naravnost s sonca.

Ko prisedeš k skupini mladih Latvijcev – privilegij je, da te, čeravno zadržani do tujcev, povabijo k steklenici penečega vina – vstopiš v novo zgodbo, v kateri je država v prvi deseterici na svetu po količini popitega čistega alkohola na prebivalca. Najbolj ostane v spominu prizor pred trgovino sredi provincialnega mesteca nekje na vzhodu države. Otroški voziček z dojenčkom, skupina ljudi okrog njega si iz roke v roko podaja steklenico vodke, moški, ki ziblje voziček, domnevaš lahko, da je otrokov oče, prednjači v tem in se ziblje še sam.      

Nekega dne si na plaži v Liepāji, kjer nekoč zapelje prvi tramvaj na Baltiku. Ljudje se izgubljajo na kilometrih srebrne mivke, veter je s tabo, kajti Liepāja je rojstni kraj vetra, ki ta dan piha prav nežno in nič strašljivo. Dekleta gredo po promenadi, kjer se najlažje hodi ob morju, torej že skoraj v valovih. O ja, Latvija je dežela »v senci cvetočih deklet«. Omenjati Marcela Prousta na tem mestu morda ni najbolj elegantno dejanje, pa vendar. Francoščina je bila navsezadnje uradni jezik plemičev v carski Rusiji, ki je zasedala tudi latvijsko ozemlje.

Tri dekleta, opremljena z oranžnimi aperolspritzi, zelo priljubljeno pijačo ob Baltiku, vsakih nekaj minut menjavajo svoje stole v iskanju najboljše fotografije – celoten vrt z nasmehi opazuje nenavadni prizor. Tako je to danes in tako je bilo v zgodovini, pa naj bodo to Proustova dekleta na morski obali ali latvijske najstnice na letu iz Rige na italijansko morje v Treviso, ki vztrajno naročajo vse mogoče pijače, ob katerih učinku se polovica letala, z glavnim stevardom vred, nepozabno zabava.

Pozabljena in zapuščena Latvija

Glavno mesto Riga seveda ni prava Latvija in tudi ni Sigulda – latvijska Švica. Prava Latvija je pozabljena Latvija. So stanovanjski bloki realsocializma, zastareli in zarjaveli, in so lesene kmečke hiše sredi gozdov in žitnih polj, samotne, še naseljene ali že prazne, nepobarvane ali takšne, kjer se barva v kosih lušči z njih. Prava Latvija je vinska trta na 57. paraleli, ki se ponaša kot najbolj severna na svetu, čeprav so Latvijce baje pred kratkim za 222,22 kilometra (dva vzporednika) prehiteli Norvežani.

Torej to je podeželje. Štorklje, na stotine jih je. Še nikoli jih nisi videl toliko na enem mestu. Tam so prazni makadami, ki se pojavijo takoj, ko zaviješ z večje ceste – potovanje po njih je res samotno. So baročne čajnice ob razpadajočih dvorcih, kjer posedaš v parkih. In so ljubki ribniki, kamor vodijo pomolčki ali stopnice iz lesa in se v njih včasih kopajo domačini kmečke Latvije, ki so kot liki iz romanov. V Kupravi, kraju blizu žice ruske meje, na primer, na avtobusni postaji sredi ničesar, so starec, dva fanta v trenirkah in dekle. Pokažeš fotografijo na telefonu, vsi kažejo nekam proti jugu, proti praznim blokom, s katerih odpada vse. Za njimi najdeš rdečo opeko na visokem dimniku tovarne – nekdaj so v njej proizvajali cevi. Greš v stavbo in v njen razpad, nenadoma si v Atlasu Obscura.

To ni več pozabljenost, to je že zapuščenost, posejana povsod po Livoniji, kot so v starih časih rekli Latviji. Na primer mesta duhov iz sovjetskih časov; po njih hoditi je početje, ki ga ljubijo pustolovci. Mar ni znani fotograf dejal: »Ko fotografiraš razvaline, fotografiraš Boga.« Z zapuščenostjo lepota takšnih krajev ne izgine. Nasprotno – dobi novo razsežnost, novo magijo in čar. Takšna sta žal neprepustno zaprta Skrunda ali laže dostopni Irbene, kjer so delali uslužbenci velike radarske postaje. Tak je most, ki ne vodi nikamor, saj na nobeni strani niso nadaljevali gradnje ceste. Je Mazirbe, nekaj hiš v divjini Kolke – pokopališče čolnov, ki so jih pustili tukaj, ko so Sovjeti omejili ribolov. Čar je tudi v tem, da nekdo drug pet minut zatem isto zgodbo pove povsem drugače. Čolni, katerih les bo v kratkem požrla vlaga polotoka, naj bi bili ostanki poganskega obreda zažiganja plovil v času poletnega solsticija.

Veliko je v tej deželi takšnega sveta, o katerem bi se dalo še veliko pisati. Kamnito stopnišče v razbitinah palače Zlēkas​; severna trdnjava številka 3 v Karosti, plavajoča v morju; strah vzbujajoči Baldone, uničeni senatorij z zdravilnimi vrelci in psevdodorskimi stebri pred vhodom, v katerem med steklenicami spijo klošarji; najlepša razvalina Latvije – stolp v Lāzberģi; Leninova glava v raketni bazi Zeltiņi​; star pomol iz velikih kamnov in lesenih kolov v mali Tūji ...

Slovo – bob steza in košček Rige

Temu pozabljenemu in zapuščenemu podeželju v latvijskem poletju se pridruži še največja nenavadnost. Bob steza v Siguldi – betonski kompleks, kjer ob koncu tedna ponujajo vožnjo, ki jo vodi dobitnik olimpijske medalje. Ja, tudi to je uspelo nižinskim Latvijcem. Žal spektakel zamudiš. In ostaneš živ. Za tolažbo – blizu tega veselja je vasica Murjāņi​. Tam razpada še bolj nor objekt – steza za bob, zgrajena iz lesa. Sprehod po njej se zdi brezmejen.

Zadnji dan se vrneš v staro Rigo. Na Rātslaukumsu, trgu pred mestno hišo, igra mlada čelistka Alexandra. Sedeš na klop v bližini in z Daugave diši po morju. Baltski veter tone v poletno noč. Vsako potovanje je iskanje. »Kar si dobil, si tudi izgubil,« je pred davnimi leti povedal Miran Ogrin, pozabljeni veliki slovenski potnik, ki bi se gotovo zaljubil v pozabljeno Latvijo. Rad je imel raven svet in žitna polja, in to je ravna dežela z žitnimi polji. Človek pač najbolje razmišlja na ravnini.