Junaki zgodovine Rige niso vojaki, junaki so obrtniki in trgovci

Prišel sem s podeželja, iz prejšnje zgodbe o pozabljenem svetu Latvije, kjer luna gleda z neba, kadar ne dežuje. Zdaj sem spet v stari Rigi. Mlada čelistka Alexandra igra Bocellija. »I'll go with you/On ships across the seas/Which, I know …« Veličastna Daugava, po kateri so nekdaj pluli Vikingi proti Bizancu, nosi sladko vodo, ki se meša z morjem. Star ribič sedi ob reki, sonce zahaja v pristanišču. Nad menoj je razpeto nebo in pred menoj, na morju, se ziblje nekaj jaht. Kje so srečni lastniki – se skrivajo v senci črnih hanzeatskih ladij, ki so v starih časih pristajale in odhajale, natovorjene z jantarjem, okrastim okrasom?

Vse zgodbe nimajo svojih spomenikov. Indijanci na primer. Njihovi spomeniki so totemi, razsuti po prerijah. Toda Veliki Kristaps, ustanovitelj Rige, ga ima. Kip velikana z dečkom v roki pred leti postavijo ob reki. Meščani verjamejo, da zagotavlja varno plovbo. Njegova zgodba je iz časov, ko potrpežljivo prenaša ljudi čez Daugavo, dokler ga neke noči ne prebudijo klici na pomoč. Reši otroka in mu ponudi prenočišče v votlini, kjer prebiva. Zjutraj je ob njem le kup zlata. Meščani ga porabijo za gradnjo mesta. Skoraj vsako mesto ima takšno običajno zgodbo o nastanku in zakaj bi bila Riga izjema? Če ne drugega, je to spomin na vse, ki bi si zaslužili svoj spomenik.

Torej, igra Alexandra … igra z mirom v strunah, ki je kot pršenje dežja. Za njenim hrbtom zahajajoče sonce sije na zgradbo piramidaste oblike s takšno silo, kot da hoče kose hiše iztrgati iz rdečega ometa. Resda hiša črnoglavcev, kot ji rečejo po njenem zaščitniku, temnopoltem svetem Mavriciju, podnevi in ponoči sije v posebni energiji srednjega veka, pa vendar … mnogo boljših zgodb ima to mesto. Recimo plenjenje. Različni osvajalci, zadnja je seveda dežela komunizma – Sovjetska zveza, ropajo bogastvo mesta neusmiljeno in pohlepno. Zbirka srebrnega posodja iz hiše črnoglavcev bojda nekoč šteje 300 primerkov. Bogomir Ferfila v svoji knjigi Litva, Latvija, Estonija – biseri Baltika omenja, da v pomorskem muzeju hranijo še zadnjih osem kosov.

Sprehajam se po stari Rigi. Kadar sije sonce, je prijetno. Ulice so mirne. Ljudje govorijo tiho, le redko se nasmehnejo. Tu ni stresa prenapolnjenih turističnih središč. Le ko pride velika turistična ladja in se zasidra v Daugavi – takrat je bolje oditi in poiskati druge kraje.

Skozi zadnja vrata

Riška škofija zavzame vse tri baltske države, ko se leta 1201 prvič pojavijo na evropskem zemljevidu. Spuščam se skozi predmestja. Takoj razumem; Riga je iluzija in resničnost. Vsako mesto ima fasado in dvorišče. En svet – dve duši. Kulisa starega jedra je lepa in zanimiva, vožnja z ladjico v svetli severni noči po kanalih pričara vzdušje. Voda je mirna kot biljardna miza. Luči, luči, to je prvi vtis. In čistoča. Mesto je izredno čisto. Tudi drugod v Latviji na ulicah in v naravi ni nikakršnih smeti.

Toda realnost je surova. Velike vpadne avenije vrvijo od prometa, napredujem s hitrostjo polža, a predmestja – kakor dolge vasi so. Zrak je poln čudnih mušic. Hiše so lesene, tramovi nepobarvani in obledeli, bloki iz časa socializma, porisani z grafiti, zanemarjeni razpadajo ob slabih cestah, tod skoraj ni ljudi. Mnogi balkoni se podirajo, mnoge vhode zapirajo lesene deske. Šele leta 1994 Rusi zapustijo Rigo. Dostojevski bi moral videti to žalost. On bi znal pisati o njej. Kje so časi, ko Marta Skavromka, preprosto kmečko dekle iz Latvije, po poroki s Petrom Velikim postane ruska carica Katarina? Domačini radi pripovedujejo o tem dogodku iz preteklosti. Kaj pa danes? Riga je danes utrujeno mesto. Takšen je vtis. Hrepeni po starem času.

Znotraj mestnega obzidja nekoč gradijo le kamnite hiše, da bi mesto zaščitili pred ognjem. Zunaj – je druga zgodba. Lesene hiše v primeru nasprotnikovega napada preprosto požgejo. Zadnjič se to zgodi leta 1812, ko sem prihajajo Napoleonovi Francozi na poti v Moskvo – srce carske Rusije. Tudi površine ulic so sprva le lesene. V 17. stoletju mora vsak vaščan, ki pride v mesto, s seboj prinesti dva ploščata kamna. Tako se začne tlakovanje.

Hiši velikega in malega ceha

Junaki riške zgodovine niso vojaki, junaki so obrtniki in trgovci. V starem mestu stoji vogalna stavba v rumeni – barvi norosti, ki ima na dveh špicah ostrešja črni kovinski mački. Nasproti sta hiši velikega in malega ceha. Veliki ceh, nemška obrtniška organizacija, v svoje vrste ni sprejemal nikogar, ki ni bil nemškega rodu. Domači trgovci so kot odgovor ustanovili mali ceh. Lastnik hiše z mačko je bil bogat nemški trgovec, ki ga niso sprejeli v veliki ceh. Maščeval se je tako, da je na vrh svoje strehe postavil mački, ki z dvignjenima repoma kažeta zadnjo plat zgradbi velikega ceha.

Zanimivosti v jedru mesta so zelo blizu druga drugi. Kaj zgodovinarji povedo o stolnici? Da je največja katedrala v baltskih zemljah. Vsaj pravijo tako, čeprav ne prepričajo povsem. Leta 1547 stavba v celoti pogori. Zgodba pravi, da zato, ker se neko mlado dekle v cerkvi spogleduje z mladeniči, namesto da bi molilo k bogu. Na vrhu, na zvoniku, je petelin, igralec za kulisami velikega teatra, ki se mu reče vreme. Vremenar. Če proti mestu obrača pozlačeno stran, je veter za pristanek ladij ugoden. Če črno, je obratno.

Nekatere četrti – še vedno v središču – ne glede na vse zapisano prevzamejo z videzom. Ta del mesta bi lahko nastal v slikarjevi zamisli, le da je slikar tokrat arhitekt. Več arhitektov. Najbolj znan med njimi ima še bolj slavnega sina. Mihail Einsenstein, oče Sergeja, ki leta 1925 ustvari Križarko Potemkin, projektira jugendstil. O čem je govor? Seveda, to je art noveau. Slog združuje racionalnost in okrasje, študirajo ga v Sankt Peterburgu. Latvijci razvijejo svojo različico, ki deluje obteženo, kot bi zgradbe ulili v kalup. Hiše imajo okrasne štukature, gradijo z lesom, opeko, belimi in rožnimi ometi, kamnom. Nacionalno-romantični slog poudarja naravne materiale in okraske podeželja v urbanem okolju.

Zgodba o petelinu in kozarcu

Hodim po mestnih kamnih. Kam pridem? Le kaj prinaša večer konec tedna v mestu, ki ga ljubijo umetniki? Na trgu postavljajo koncertni oder. Nad njim je cerkveni turn, drugačen kot drugi – kipeča zelena sulica v nebo. To je Sveti Peter, božji hram, poln zgodb. Je kakor Eifflov stolp, razgledišče je odlično, mreža, ki preprečuje samomore, tukaj očitno ni potrebna. Mladi domačini se zgoraj zabavajo takole: z daljnogledi gledajo lepa dekleta na velikih trgih. Jim uspe, da se zastonj pretihotapijo na galerijo?

Ko pišem te vrstice, je četrtek. Riga se prebuja v soncu. Turisti prihajajo na dan. Dogajanje se seli na ulice in ceste. Ljudje sedijo v kavarnah. Sonce se odbija, plava v steklih. Zgoraj, na najbolj ostri točki cerkve, je največ njegovega zlata. Pozlačen petelin – zdi se, da so ljudje tukaj obsedeni s petelini – ujet v sonce, stoji visoko. Po legendi ga dolgo poskušajo postaviti tja gor, da bi ponazarjal bogastvo mesta. Karkoli naredijo, petelin vsako jutro leži na tleh pred cerkvijo. Za nasvet vprašajo staro žensko, ki jo imajo za čarovnico. Njena razlaga je uspešna. Pove jim, da se to dogaja, ker ljudje v svojih molitvah vedno prosijo za bogastvo. Takoj nato namesto zlatega petelina zgoraj posadijo – železnega. In tam uspešno obsedi.

Cerkev sv. Petra je skozi vse nemirne čase od 13. stoletja do danes večkrat uničena. Zadnja obnova je končana šele leta 1973 in v skladu s tradicijo ob vsaki novi postavitvi zvonika arhitekt Peteris Saulitis spleza na vrh, sede na petelina, spije kozarec šampanjca in ga vrže v globino. Leta 1746 opišejo podoben dogodek – takrat kozarec pade na slamo in se samo okruši, kar ljudje preroško vzamejo kot napoved težkih časov. Saulitisova čaša pa se razleti na mnoge koščke, ki jih preštejejo zelo skrbno. Verjetno ne najdejo vseh, a vseeno dobro kaže. Cerkev bo stala toliko let, kolikor je koščkov.

Ulica Richarda Wagnerja

Obstaja Ulica trojanskega konja na Itaki in obstaja Ulica Richarda Wagnerja v Rigi, s koncertno dvorano istega imena, v kateri so igrali Rubinstein, Berlioz in Clara Schumann. Wagner je tukaj dirigiral v nemškem gledališču. Ko je zapuščal Rigo, je doživel vihar na morju, ki je v njem navdihnil opero Leteči Holandec. Nekaj let za tem so jo v Rigi tudi odigrali.

Neka druga ulica, najožja v mestu, je tako ozka, da si čez njo soseda lahko podata roki. Nekoč se na njej srečata dami v krinolinah in se – zagozdita. Mlad plemič v bližini predlaga, da se mlajša umakne starejši. Sledi – kaj drugega kot logičen odgovor; umakneta se obe, ker nobena ne želi priznati, da je starejša od druge.

Seveda so tudi veliko manj zabavne zgodbe. Na široki aveniji stoji običajna siva večstanovanjska zgradba, ena mnogih. V času Sovjetske zveze je tukaj sedež zloglasne tajne policije, KGB. V pritličju si turist lahko ogleda grozo zasliševalnic in zapora. Domišljija se napenja, Daniela, vodnica, govori v odlični angleščini. Njena duhovita pripomba, da lahko svobodno odidem, ki jo pove na koncu, ima enako težo kot podatek, da je do leta 1973 posedovanje navadne polivinilaste vrečke v Sovjetski zvezi pomenilo isto kot danes Guccijeva torbica. Ves čas razmišljam – so stanovalci zgradbe vedeli, kaj se dogaja v njihovih kleteh?

Včasih mislim, da je zdaj drugačen svet. Ni res, spreminja se počasi. Evropa je stara ura, ki ne tiktaka hitro. Pa vendarle. Na zadnjem sprehodu po mestu na pročelju ene od hiš visi velikanski Putinov portret v rdeči barvi. Njegov obraz je modificiran v mrtvaško glavo. Ozrem se naokoli. Ogromna podoba je, obesijo jo – kam drugam kot nasproti ruskega veleposlaništva. Odziva se, kakor se odziva ogledalo. In je vse. Njen blesk pove vse.