Od življenja buhteči travniki kličejo

Sadovnjaki, polni ne le sadja, ampak tudi ptic, travniki, okrašeni z danes najredkejšimi in ogroženimi vrstami orhidej, pa seveda voda in njene dvoživke. Ne manjka niti kulturna dediščina, ki so jo v gradu Podsreda za svojo vzeli tudi netopirji. Vse to je mogoče najti na Kozjanskem, z enimi najbolj prijaznih in gostoljubnih ljudi. Iz Kozjanskega parka, ki letos praznuje 40-letnico obstoja, lačni in žejni tako zagotovo ne boste odšli, hkrati pa boste napolnjeni z energijo, ki jo daje le neokrnjena narava.

Kozjanski park leži na območju petih občin. V njem je celotna občina Bistrica ob Sotli, Kozje ima na zavarovanem območju 89 odstotkov svoje površine, polovico zavarovanega območja ima Podčetrtek, v parku sta še občina Brežice in nekaj malega tudi Krško. Skupno je to 206 kvadratnih kilometrov veliko območje, ki je zavarovano že 40 let. Sprva se je imenoval Spominski park Trebče, ime Kozjanski park je v uporabi od sprejetja zakona o ohranjanju narave leta 1999. Takrat se je park usmeril v zaščito narave, saj so se pred tem ukvarjali tudi s kulturno dediščino. A direktorica Kozjanskega parka Mojca Kunst poudarja, da kulturna dediščina ostaja enako pomembna.



Da je to res, potrjuje središče parka v Podsredi. Tam so uredili grajsko pot, ki vodi od srednjeveškega trga Podsreda, mimo Levstikovega mlina na reki Bistrici, nato pa po gozdu do gradu Podsreda. Dolga je okoli dva kilometra in pol in ni zahtevna, na njej pa spoznamo nekatere ptice, zavarovane vrste in sam gozd. »Je bolj interaktivna, lahko kaj primeš, vidiš, katera drevesa so na poti. Na vrhu je pomembno območje Nature z bukovimi gozdovi,« razlaga Kunstova. Pot se konča na gradu Podsreda, kjer lahko vidimo najlepši dokaz, kako lahko kulturna in naravna dediščina sobivata. Že vrsto let so namreč stalni prebivalci grajskega podstrešja netopirji: »Del gradu smo tako namenili njim, z netopirji se obiskovalci lahko seznanijo. Ne sicer v živo, ker če samičke, ki čuvajo svoje mladičke, vznemirjamo, lahko naraščaj spustijo. Če se to zgodi, mladičku ni pomoči. Zato je pomembno, da imajo v času razmnoževanja mir. Vsaj dokler se mladički ne naučijo leteti. Si pa obiskovalci lahko netopirje pogledajo skozi kamero, ki smo jo postavili.«


 

Med rožicami

V prihodnjih tednih bo morda najbolj privlačna naravoslovna učna pot Travnik pod vrhom Vetrnik. Gre za območje v bližini Kozjega, kjer so med gozdovi suhi travniki na karbonatni podlagi, razlaga Kunstova: »To so travniki, kjer je prst zelo slaba, zelo malo je je. Travniki so strmi, voda hitro odteče, zahtevni so za obdelavo. V preteklosti so jih kmetje pokosili enkrat na leto, ker je bilo spravilo težko, včasih se je na njih pasla živina, niso jih gnojili. Ti travniki so odličen habitat za številne rastlinske vrste.« Na njih naj bi bilo pozno pomladi in poleti več kot 50 rastlinskih vrst na kvadratni meter, ocenjujejo, da naj bi tu raslo okoli 25 vrst redkih in ogroženih orhidej.

Naravoslovno pot so prav v teh dneh posodobili. »V Kozjem so table, ki nas pripeljejo do travnika, občina pa je na vrhu Vetrnika postavila klopco ljubezni, tam je tudi razgledišče. Do tam so postavljene table in predstavljene različne rastlinske in živalske vrste: od zdravilnih rastlin, orhidej, zavarovanih rastlin, kobilic do metuljev. Iz trga Kozje je dveinpolurni sprehod,« pravi Kunstova in dodaja, da je Vetrnik prav v maju in juniju prava učilnica v naravi, ki je ni nikjer v Sloveniji.



»Spomnim se, da so prišli na to učno pot učenci iz Šmarja pri Jelšah. En fant mi je rekel: 'To je pa verjetno samo pri vas. V Šmarju česa takega ne morem videti.' In to je rekel fant, ki je bil iz Šmarja, ne iz kakšnega mesta!« Zanimanja za Vetrnik je čedalje več, pri tem pa sogovornica opozarja, da je treba biti na sprehodu previden in hoditi le po označenih poteh: »Suhi travniki so občutljivi. Poti označujemo prav zato, da se hodi tam, kjer je označeno. Za zdaj je dovolj prostora za vse. Otrokom vedno rečem, da ko gremo v naravo, gremo na obisk. Starši tudi niso zadovoljni, če na obisku skačete po vsej hiši.«
 

Glavno je kozjansko jabolko

Kozjanski park danes večina pozna po prazniku kozjanskega jabolka, ki je ena največjih etnološko-ekološko-trajnostnih prireditev v državi. Začelo se je s popisom ptic leta 1999, ko so ugotovili, da če bodo izginili visokodebelni sadovnjaki, tudi ptic ne bo več. In so začeli sistematično spodbujati domačine, da bi sadili sadna drevesa. To se v Kozjanskem parku začne zgodaj. Občina Kozje, denimo, vsakemu novorojenčku podari sadiko sadnega drevesa, ob 20-letnici praznika kozjanskega jabolka pa so ob glavni cesti, kjer se odcepi cesta proti sadovnjaku, zasadili dvajset sadnih dreves. Vsako drevo ima lastnika oziroma skrbnika. Nekatera drevesa so dobili župani, gasilci in drugi pomembneži ter otroci iz kraja. Tudi lani so imeli v Podsredi novorojenčka, ki je prav tako dobil svoje drevo v drevoredu, razlaga Kunstova: »Otroke smo zelo povezali. Letos spomladi smo z njimi prvič naredili rez, pokazali smo jim, kaj je treba v sadovnjaku narediti. Lepo je gledati otroke, ki opazujejo, kako njihovo drevo raste. In kako jih skrbi, ali gre drevesu dobro.«



Danes se visokodebelni sadovnjaki v Kozjanskem parku razprostirajo na skupno okoli štirih kvadratnih kilometrih. Jabolk, če ni seveda kakšne pozebe, je lahko zelo veliko. Tudi zato so v Kozjanskem parku kupili linijo za predelavo sadja v sok, vzpostavili pa so tudi drevesnico. V njej vsako leto vzgojijo od 2500 do 3000 sadik, ki jih jeseni prodajo. Doslej ni ostala niti ena, in če se boste odločili za nakup, ne smete prav dolgo čakati, ker je povpraševanja veliko iz vse Slovenije.
 

Za najradovednejše niti teden dni ne bo dovolj

Za tiste, ki se na Kozjansko pripeljejo od daleč, je morda bolj priporočljivo, da si za ogled vzamejo nekaj dni. Park ima v Podsredi v slovensko-bavarski hiši dva apartmaja, grajske apartmaje so uredili v gradu Podsreda, možnosti nastanitev so tudi pri domačinih. Pri teh se vsekakor velja ustaviti že zaradi vrhunskih domačih jedi oziroma pridelkov. Kulinarične dobrote domačih pridelovalcev so na voljo tudi v gostilni v Podsredi, ki jo že nekaj let vodi belgijska družina, zato je tam mogoče pokusiti tudi različne vrste belgijskih piv.



Kunstova, sicer geologinja, svetuje še ogled Gruske jame, ki sicer ni jama, ampak zatrepna dolina, primer osamelega Krasa. Gruska jama je ena najstarejših dokumentiranih in ovrednotenih naravnih vrednot znotraj zavarovanega območja. Za tiste, ki bodo ostali še kakšen dan več, je krasen izlet pri Bistrici ob Sotli pešpot Kunšperk–Klestje, kjer je speljana naravoslovna pot. Kozjanski park pa sega tudi na območje Podčetrtka, kjer je okoli Olimja geološka učna pot, okoli stolpa Rudnica pa je veliko sprehajalnih poti.



Kozjansko je vse bolj priljubljeno. Do lani je bilo največ tujih gostov, lani je zaradi koronavirusa ta prekrasni konec Slovenije odkrilo še več Slovencev. Mnogi so prihajali na Trebče že spomladi, da so pomagali prenašati dvoživke (akcije izvajajo že 25 let), čeprav teh letos zaradi precej hladnih juter prav veliko ni bilo. Jim pa v Kozjanskem parku ostajajo zvesti, v sklopu evropskega projekta bodo postavili center za dvoživke, ki naj bi na Trebčah zaživel čez dve leti. Tudi sicer jim zamisli ne manjka; želijo si še več gostov, zlasti ob 40-letnici parka, a hkrati poudarjajo, da je treba vsak obisk v naravo opraviti premišljeno. S spoštovanjem do narave in vseh živih bitij v njej. Le tako bomo ohranili vsa ta hribovja z gozdovi, gričevja s travniki, sadovnjaki in ravnine ob Sotli tako polne življenja.