V nadaljevanju preberite:

Pred skoraj tremi leti so v Slovenskem etnografskem muzeju predstavili osebno razstavo Nostalgija – igrače od včeraj iz zbirke Tatjane Bensa. Verjetno je takrat marsikdo od obiskovalcev pomislil, kakšna škoda je, da takšna zbirka ne ostane v muzeju. Ko me je pred dnevi ta čedna, vedra in zgovorna 73-letnica sprejela v prostornem stanovanju v stari Ljubljani, ki si ga deli z možem Brunom in maltežanom Šanelom, sem se prepričala, da lahko tudi stanovanje ponudi pristno muzejsko izkušnjo.

Hiša, zgrajena v 15. stoletju, je pravi labirint prostorov, v katerih kot da se je čas ustavil. Od teras, ki so kakor prislonjene na pobočje pod Gradom, do takšne redkosti, kot je v današnjem času budoar oziroma damska soba. Tudi ta je, seveda, polna starih porcelanskih punčk.

Tatjana Bensa prihaja iz zanimive družine. Njen oče Joško Ošnjak je bil Beneški Slovenec. Vpoklicali so ga v italijansko vojsko, od tam je pobegnil v partizane in postal komandant Beneškega partizanskega bataljona. Po vojni je delal kot policist. Po zgodnji upokojitvi je napisal več knjig, med temi je znana Pod Matajurjem. Mama Draga Gruntar je bila iz Kobarida, njen oče je bil bogat lesni trgovec. Sodelovala je s partizani, preživela nemški zapor v Vidmu in taborišče v Nürnbergu, kjer jo je pred ustrelitvijo zadnji hip rešil prihod ameriških osvoboditeljev. S Tatjaninim očetom Joškom sta se spoznala leta 1945 ob osvobajanju Trsta, imela sta dve hčerki.

Rojena je leta 1951. Po maturi na takratni 2. gimnaziji v Ljubljani (Šubički) je dve leti delala kot »au pair« v Angliji, zatem je v Londonu študirala novinarstvo, ob tem pa delala kot detektivka. Po diplomi se je vrnila v Slovenijo in ugotovila, da bi za nostrifikacijo diplome morala opraviti množico dodatnih izpitov. Odpovedala se je novinarstvu, je pa deset let, do rojstva hčerke, na domu poučevala angleščino, predvsem konverzacijo. Z možem sta prepotovala velik del sveta. Del njenih doživetij, Afganistan in še naprej, je opisanih v knjigi Zgodbe slovenskih popotnikov. Širša javnost jo je spoznala pred dvema letoma, ko so v Slovenskem etnografskem muzeju razstavili del njene zbirke starin, namreč stare igrače, predvsem punčke. Morda bo v prihodnjih letih temu sledil družinski muzej.

Boste v svojo zbirko punčk kdaj uvrstili tudi barbike?

Ne, barbik ne maram. Kot zbirateljica ostajam pri klasičnih punčkah, saj je najmlajša Shirley Temple iz 40. let. Najljubše so mi tiste s telesom iz lesa in glavo iz porcelana. Te tudi prevladujejo v moji zbirki.