V nadaljevanju preberite:

Ddr. Srečo Zakrajšek, ki je letos dopolnil 73 let, se je za drugi doktorat odločil nekaj pred 70. letom in ga končal nekaj po 70., ker si je želel še enega malo večjega intelektualnega napora. Tako je doktor kemijskih znanosti drugič doktoriral še s področja izobraževanja ter sodobnih digitalnih tehnologij in kompetenc.

V življenju se je ves čas loteval novih področij in ima v Cobissu več kot 900 zapisov, njegova rdeča nit pa je ves čas poučevanje. Učil je več kot 4000 dijakov in več kot 3000 študentov in jih vsako leto še kakšnih 50. Letos, po 51 letih delovne dobe in vplačevanja v pokojninsko blagajno, se je dokončno upokojil. Še vedno pa uči na Fakulteti za uporabne družbene študije (FUDŠ) iz Nove Gorice, na oddelku v Ljubljani. Njegova najnovejša knjiga ima naslov Je starost res žalost? Na koncu na to vprašanje odgovori, da to ni res, ampak da je starost v resnici ena zelo velika žalost.

Kakšno škodo je naredila permisivna vzgoja? So otroci danes bolj razvajeni, kot so bili včasih?

O tem težko sodim, iz svojih izkušenj pa vem, da preveč trde vzgoje in dela v mladih letih morda ni dobro, saj sem, razen odnosa do lenuhov, deloval bolj prijazno do mladih. Staršem svojih dijakov sem vedno svetoval, naj bodo dekleta bolj razvajena, fantje pa naj imajo malo tršo, moško vzgojo, ker sem verjel in še verjamem, da so in morajo biti določene razlike, ki obenem omogočajo tudi ustrezne odnose. Ko sem bil v Sovjetski zvezi, sem videl, kaj pomeni prava enakopravnost, ko so ženske vlačile vreče cementa in vozile tovornjake po gradbiščih.

Učil sem več kot 4000 dijakov in več kot 3000 študentov, in jih vsako leto še kakšnih 50, in mislim, da so mladi takšni, kot smo včasih bili mi. Preveč pa je različne ponudbe in zato so mnogi nesrečni zaradi tega, česar ne morejo doživeti ali imeti. Sicer pa imajo mladi danes izredne možnosti, saj imajo dostop do vsega in po vsem svetu, na žalost večji del le virtualno.